1. adventna nedelja (XXXVIII, leto B, 3. 12. 2023)

Uvodnik

NEDELJA KARITAS

Ni še odzvenela v ušesih Božja Beseda zadnje nedelje: "Kar koli (ni)ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, (ni)ste storili meni", že prihaja nov klic, tokrat: klic k dobroti. Če se ob naštevanju oseb v stiski v poslednji sodbi nismo znali prav postaviti pred tega ubogega, v katerem lahko srečamo Jezusa, potem je Klic dobrote dovolj širok, da jih lahko, sploh letos, brez težav vidimo pred očmi, se vanje vživimo.  Verjamem, da smo se mnogi že izkazali radodarne ob letošnjih zbiranjih za prizadete v naravnih ujmah. Nekateri so se angažirali tudi kot prostovoljci in pomagali kjer so mogli. Naravno in prav je tudi, da se zanimamo, kako se je tem ljudem pomagalo, kaj se z njimi dogaja potem, ko medijski pomp odide… in ne pozabimo nanje. Prva pomoč je vedno najbolj potrebna in zvečine tudi učinkovita, nadaljnja pomoč pa je bolj zahtevna in sestavljena, zato je prav da zaupamo organizacijam, ki imajo za to potrebne izkušnje, znanja in sredstva. Karitas zaupajo mnogi slovenski državljani, in je "dobrotljiva roka Cerkve" za uboge našega časa. Jezus v vabilu k dobroti, po kateri se bo tudi merila naša neminljiva nagrada, ne govori le o materialni pomoči ali količini naše dobrodelnosti ampak predvsem o naših dejanjih. Evangelij za zgled dobrodelnosti postavi dva lika, ki vstopita v pomoč z vso svojo osebo, pomagata s srcem: Samarijana, ki gre čez vse predsodke, se skloni k človeku in mu celovito pomaga ter ubogo vdovo, ki je dala v tempeljsko zakladnico vse, kar je imela za preživetje. Dati vse! Koliko je to v mojih okoliščinah? Kako vem, da sem pomagal/dal dovolj? Težka presoja. Pomaga nam lahko geslo letošnjega Tedna Karitas: UPANJE ZA VSE. Ko človeku, družini ali skupini v stiski vrnemo upanje, smo na dobri poti, da bo naša pomoč pomagala rešiti stisko, težavo in problem. Rešitev je učinkovita, ko damo vanjo sebe, ko damo drugemu najboljše kar premoremo, in to je: ljubezen. To je valuta, ki vrača upanje, ki ne pusti na cedilu. Upanje nikoli ne razočara.

Lojze

Obvestila

Danes, 3. decembra, obhajamo 1. adventno nedeljo.

• Med sveto mašo bo blagoslov adventnih vencev.
• Ob 10h bo sveta maša tudi pri sv. Miklavžu. Po maši miklavževanje, ki ga pripravlja podeželska mladina.

"Jezus je en sam, eden in edini, naš Odrešenik. Advent pa se ponovi vsako leto. In vsako leto je malo drugačen, a vendar isti, ker je isti Jezus. V čem je njegova letošnja drugačnost? Morda v tem, da je pred osemsto leti v adventu sv. Frančišek Asiški na nov način pomagal prebivalcem Greccia, da so globlje doživeli božični praznik in dojeli njegovo skrivnost." (p. Miran Špelič, OFM)
Postavil je prve jaslice. Danes pa si ne znamo več predstavljati našega praznovanja Jezusovega rojstva brez njih. Adventni venci pa so veliko "mlajšega" izvora, pa vendar je tudi ta običaj postal sopotnik skozi adventni čas. Marijin kip že kar nekaj časa "roma" po družinah naših prvoobhajancev z namenom, da bi se zavedali da je vsaka molitev na nek način advent, to je pričakovanje. Pričakovanje prihoda Tistega, ki edini zmore napolniti naše srce z veseljem, ki ne mine in ni odvisno od zunanjega blišča. Zato potrebujemo vedno znova advent, da bi prosili za Luč, ki nam kaže pot do Betlehema. Kajti tam bomo znova nagovorjeni, da bi sprejeli Novorojenega.

V petek, 8. decembra, bomo obhajali praznik Brezmadežne. Marija je bila obvarovana madeža izvirnega greha, ker je postala božja mati. To pa ne pomeni, da je bila obvarovana različnih skušnjav in zank hudega duha. Tudi ne pomeni, da je uživala "privilegij" božjega materinstva. Nasprotno, vedno znova se je učila in poslušala notranji, Božji glas. Zaslutila je, da jo čaka tudi trpljenje in žalost. In ko se je to začelo dogajati je bila pripravljena. V njej je bila vera tako močna, da je tudi v solzah ohranjala nepremagljivo upanje. In v tem je lahko tudi naša pot. Tudi mi smo velikokrat pred izzivi trpljenja, malodušja, težav in stisk… Marijin zgled in njena materinska priprošnja in varstvo nas lahko "potegne" iz teh vrtincev in nam vrne upanje in spoznanje, da nismo sami in pozabljeni. Ta praznik nas želi spomniti na to osrečujočo resnico, ki jo lahko pogosto prezremo.

Pri večerni maši se nam bodo predstavili prvoobhajanci. Letos jih je kar 46! To je res nekaj čudovitega. Ob tem bodo prejeli molitvenik "Vrata k Bogu", saj je molitev zares tista, ki nam omogoča neposreden odnos z Njim! In blagor nam vsem, če se bomo tega vedno zavedali in si vsak dan našli čas za pogovor z Jezusom. Ob tem boste starši povabljeni, da postanete "skriti" molivec za enega od prvoobhajancev. Drug »komplet« listkov z imeni prvoobhajancev pa je namenjen ostalim faranom, ki ste naprošeni, da molite zanje.

V soboto, 9. decembra, ob 8. uri ste za čiščenje cerkve na vrsti farani Vegove ulice.

V župnijski pisarni lahko dobite: Mohorjeve kljuge, namizne koledarje, marijanske koledarje, družinsko pratiko,...

Svete maše in mašni nameni v prihodnjem tednu

M - Moravče, Sv. A. - Sv. Andrej, MKA - Marija Kraljica angelov, Sv. Mi. - Sv. Miklavž, Sv. Mo. - Sv. Mohor in Fortunat, Sv. Š. - Sv. Štefan, Sv. V. - Sv. Valentin, ŽMB - Žalostna Mati Božja

Zadnja stran

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE

Leto 1935 - Dne 15. novembra so pokopali na ljubljanskem pokopališču g. Franceta Osolnika, ekspozita v Izlakah. Rajnki gospod je Moravčan, rojen pod Limbarsko goro 16. januarja 1887.

Rajnki je bil kaplan v Čemšeniku, nato pa ekspozit v Izlakah. Zelo je ljubil mladino, neumorno je deloval vsa leta v šoli kot izvrsten učenik božje resnice in kot globok vzgojitelj otroških duš. Ljubil je kras božje hiše, cerkev je znotraj vso prenovil, da je v veselje in spodbudo vsakemu, kdor stopi vanjo. Bil je skrben pastir svojim vernikom in vestno skrbel za njih duhovno življenje. Pa tudi zunaj cerkve ima zasluge pri zidavi šole, sezidal je Prosvetni dom... Naj pri Bogu uživa plačilo dobri gospod!

21. avgusta pa so pokopali v Strugah svojega župnika, Andreja Orehka, moravškega domačina. Ta pa je ves živel za Struge, delal in trpel za njih duhovni in telesni blagor, kako junaško je delil težke dni, za časa strašne poplave v Strugah s svojimi verniki, skrbno zbiral podporo za poplavljence, bil je skrben duhovni oče svoji župniji. Gotovo sedaj v večnosti zanje moli.

Moravška župnija je imela precej duhovnikov - domačinov, od katerih so nekateri umrli v prvih duhovniških letih kakor g. Tič Lovro, Prebil Ferdinand, kaplan v Kranju, Pele Jožef, kaplan v Šmartnem pri Kranju, drugi pa v krepkih moških letih.

Ima pa moravška župnija še nekaj duhovnikov, ki delujejo v dušnem pastirstvu: Cerar Gregorja v Križniškem redu, Tomc Valentina, mestnega kateheta v Ljubljani, Podbregar Pavla, župnika v Št. Ožbaltu, ki je vsa otroška leta preživel v moravški fari, Klopčič Franceta, žup. upravitelja v Osilnici in Novak Franceta, dosedaj kaplana v Dobrniču.

Pravijo, da mora župnija dati najmanj toliko duhovniških poklicev, kolikor duhovnikov sama rabi, Moravče so jih dale, pa upamo, da bomo tudi večkrat še zapeli: Novomašnik, bodi pozdravljen!

Naš list, 1935, št. 12

pripravlja Leon Lavrič