32. nedelja med letom (XXXVI, leto B, 7. 11. 2021)

Uvodnik

VDOVI

Danes v odlomkih Božje besede srečamo dve vdovi. Prva je iz Sarépto in je živela v Elijevih dneh. Na njegovo prošnjo mu je dala vse kar je imela: zadnji obrok zase in sina. Verjela je prerokovemu zagotovilu, da "moke v loncu in olja v vrču ne bo zmanjkalo". Po božjem možu Eliju, njegovo ime pomeni "Moj Bog je gospodar", je prepoznala Božjo obljubo, ki se je tudi uresničila. Prav tako je vdova v templju, "dala od svojega uboštva vse kar je imela, vse kar potrebuje za življenje" (Mr 12, 44). Darovala je po postavi in dala Bogu kar je božjega: dva novčiča ali en kvadrant, ki je bil najmanjši rimski kovanec, novčič pa najmanjši in najmanj vreden denar, ki je bil v uporabi v takratni Judeji. En denarij, ki ga je zaslužil preprosti delavec v enem delovnem tednu, naj bi bil danes vreden 15 centov. V primerjavi s slovensko minimalno neto plačo, bi bila novčiča danes vredna kakih 60 centov. Igra številk, seveda. A kaj je pri Jezusovem opažanju pravzaprav najpomembnejše? Da je prva vdova verjela v božjo obljubo, ki tistemu, ki daje za "božji lon", obljublja "nebeški tron" (po ljudski: Marija z Ogrskega gre) in druga je vrgla "VSE kar je imela". Pretresljivo je to izkušnjo opisal R. Tagore: "Berač sem šel od vrat do vrat po vasi… Kraljevi voz se je ustavil, kjer sem stal. Pogledal si me, smehljaje si stopil k meni. "Kaj imaš zame?"…počasi sem vzel iz svoje torbe najmanjše zrno in sem Ti ga dal. Toda kako sem se začudil, ko sem konec dneva spraznil torbo in našel pod revnim kupom drobno zrnce – iz zlata. Zajokal sem in želel, da bi bil imel toliko srca in bi ti bil dal svoje vse." (zbirka Žetev). Vse, kar imamo, je Božji dar in kar mu dajemo je njegovo! Kako osrečujoče je, da nas z obilno dobroto obsipa, mi pa smo pogosto tako malo hvaležni. HVALA TI GOSPOD!

                                                                                                                                                Lojze

Obvestila

Danes, 7. novembra, obhajamo 32. nedeljo med letom in zahvalno nedeljo.

"Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota" (1 Krn 16,34) Tako je David hvalil Gospoda in za zahvaljevanje navduševal tudi svoje ljudstvo, ko je razpel šotor in vanj postavil skrinjo Gospodove zaveze.. Zahvalna nedelja je tudi za nas vse priložnost, da se začnemo zahvaljevati. Papež Frančišek med tri pomembne besede kristjanovega življenja in življenja krščanske družine poleg besed prosim in oprosti uvršča tudi besedo hvala… Sam bi se rad zahvalil najprej vsem tistim, ki ste v tem času zoreli v dobrem… Zato vas povabim, dragi bratje in sestre, da se mi pridružite in da skupaj z Davidom tudi mi zahvalimo Gospodu, "ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota".  Msgr. Stanislav Zore OFM, nadškof

Na zahvalno nedeljo se tudi v svojem imenu zahvaljujem vsem sodelavcem (liturgičnim, pastoralnim, karitativnim, krasilkam, vsem, ki skrbite za čiščenje), ki na različne načine pripomorete, da naša župnija ostaja prostor sodelovanja in medsebojnega dopolnjevanja v iskanju Božjih navdihov in spodbud. Že to je lepo in spodbudno, da se v naši različnosti odpiramo skupnemu sožitju, ko pa se odpiramo blagoslovu od zgoraj – takrat pa Sveti Duh še na poseben način blagoslavlja naše prizadevanje. Hvala vsem bolnim in trpečim in tudi ostalim, ki molite za našo župnijo. Hvala staršem, ki posredujete vero vašim otrokom in mladim. Hvala članom ŽPS in ostalim skupinam, ki delujete v naši župniji. Naj dobri Bog še naprej blagoslavlja vsa prizadevanja in trud, ki ga namenjate za našo župnijo.

Še enkrat hvala vsem možem in fantom za pripravo drv za naše župnišče. Hvala tudi Dragotu in Jožetu za pripravo malice.

Hvala restavratorju Robiju Prašnikarju, ki je v preteklih dneh in tednih poskrbel za restavriranje glavnih, vhodnih vrat župnijske cerkve in hvala tudi g. Ivanu Vidicu.

V četrtek, 11. novembra, na god zavetnika naše župnije in župnijske cerkve – sv. Martina bo za našo župnijo kot običajno celodnevno češčenje. Začnemo ob 8. uri s sveto mašo. Potem pa se boste zvrstili po podružnicah v molitvi:

9.00 – 10.00 Moravče I.
10.00 – 11.00 podružnica sv. Štefana
11.00- 12.00 podružnica sv. Miklavž
12.00 – 12.45 dekanijski duhovniki
13.00 – 14.00 podružnica Marija Kraljica Angelov
14.00 – 15.00 podružnica sv. Andrej
15.00 – 16.00 Moravče II.
16.00 – 17.00 podružnica sv. Valentin
17.00 – 18.00 podružnica sv. Mohor

Ob 18. uri bo sklep češčenja s sveto mašo, ki jo bo daroval prof. Bogdan Dolenc. Danes teden je martinova nedelja. Pri vseh mašah bo darovanje za cerkev.

V soboto 13. novembra, ob 8. uri ste za čiščenje cerkve na vrsti farani Partizanske ceste in Trga svobode.

Škofijski urad za laike vabi na srečanje članov ŽPS, ki bo v soboto, 20. novembra v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu. Začetek je ob 9. uri. Tema je: Cerkev, odprt prostor, kjer se vsi počutimo doma in lahko sodelujemo.

* * * * * * * * * * * *

V župniji sta bila župnik in kaplan. Prvi je bil plešast, drugi je imel močno grivo. Ko je mali Rudi prišel od maše, ga je babica vprašala, kdo je maševal, župnik ali kaplan. Rudi: "Ne vem, mašo je imel tisti, ki je bos po glavi." :)

Svete maše in mašni nameni v prihodnjem tednu

 - Moravče, Sv. A. - Sv. Andrej, MKA - Marija Kraljica angelov, Sv. Mi. - Sv. Miklavž, Sv. Mo. - Sv. Mohor in Fortunat, Sv. Š. - Sv. Štefan, Sv. V. - Sv. Valentin, ŽMB - Žalostna Mati Božja

Zadnja stran

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE

Leto 1890 – Sv. misijon

V Moravčah ni bilo misijona od pamtiveka. Pričel se je 12. oktobra in trajal do 21. oktobra. Vodili so ga čč. oo. jezuitje: P. Doljak, superior, P. Kos in P. Tomažetič – zadnji je prišel iz Gorice. Stalen tuj izpovednik je bil o. Celvas Novak iz Kamnika. Ljudje so se ga prav vneto udeleževali in posebno radi govore P. Tomažetiča poslušali. Udeležba Moravčanov in Pečanov je bila tako obilna, da je bilo v desetih dneh obhajanih 3700 vernikov.

K sklepu se je blagoslovil misijonski križ ter po procesiji postavil na steno poleg oltarja sv. Lenarta. Lepi misijonski križ je izdelal domači podobar Andrej Rovšek.

V teku jednega tedna je sneg jedenkrat pobelil moravško dolino, dvakrat pa vrhunce obestranskih gora.

Iz župnijske kronike, Domoljub – 1890, št.21 (6. november)

Prestava orgelj

Že več let se je premišljevalo, kako dobiti več prostora za pevski kor. Organist je bil s hrbtom obrnjen proti velikemu oltarju, da je mogel igrati. Imel je nad klavijaturo obešeno zrcalo, da je mogel mašne dela zasledovati. P. Lovrenc Oblak je v svoji oporoki določil 500 gld. za župno cerkev s tem namenom. Meseca avgusta je pomaknil g. Ignac Zupan iz Kamne Gorice orgle nazaj, vse piščali označil, napravil novo klavijaturo in nov meh. Imel je tako pevski kor za 12 ljudi zadostnega prostora. Stalo je vse 491 gld.

Premestitve

Na mesto umrlega g. Lovrenca Oblaka je prišel za kapelana dne 16. Januarja g. Valentin Bernik, kaplan v Mošnjah. V septembru je nastopil kaplansko službo g. Ivan Ambrož, njegov prednik g. Valentin Bernik pa je šel dan poprej za ekspozita na Vrhpolje. Odločil se je z privoljenjem knezoškofijskega ordinarijata za to službo. Vrhpoljci so popravili in povečali duhovniško hišo. Ljudje so z veseljem delali, bili so brez duhovnika kakih 5 let.

Iz župnijske kronike

Leon Lavrič