3. velikonočna nedelja (XXXVI, leto B, 18. 4. 2021)

Uvodnik

"Vi pa ste priče teh reči." (Lk 24,48)

Učenci. Najprej jih je poklical, jih pripravljal, jim oznanil evangelij, ki ga je z deli potrjeval. Hodili so z njim in doživljali čudovita dela. Petru je sicer Oče dal, da je v imenu vseh verujočih izrekel: "Ti si Mesija!" Drugim pa niti očitna izpolnitev prerokb ni pomagala. Niso bili še njegovi učenci ampak le  sopotniki. Po zadnji večerji, ko jim je z vso Božjo avtoriteto rekel: "To je MOJE TELO, to je MOJA KRI" ter tako goreče zanje prosil Očeta, so na Oljski gori pospali in s Kalvarije pobegnili. Pričevalci? Kje pa! Niso doumeli, niso bili pripravljeni sprejeti posledic svojega verovanja. Želeli bi odrešenje brez križa. Niso verjeli ne prerokom, ne psalmom, ne Jezusu samemu, ki je vsaj trikrat jasno napovedal trpljenje in vstajenje (Lk 9 in 18). Poganski stotnik je javno izpričal, da je bil Križani "zares Božji Sin" in s tem odprl srce vstajenjski zgodbi (film Risen). Pod križem sta le mati Marija in Janez priči resnične smrti Sina Človekovega, ki je "križan bil, umrl in bil v grob položen, šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal...". Niso verjeli Mariji Magdaleni in ženam, ki so videle Vstalega. Nista ga prepoznala učenca na poti v Emavs, dokler ni razlomil kruha. Tudi ob Genezareškem jezeru ga je prepoznal le Janez: "Gospod je!" Tomaž pa uporniško izjavi: "Ne bom veroval, dokler..." Poklicani, poučeni, sopotniki in udeleženci dogodkov še niso postali "priče teh reči", dokler vanje ni posijala moč Svetega Duha, ki jim ga je Jezus vdihoval vse od vstajenja do Binkošti. Takrat pa so pričevali z vso močjo, do danes, ko Cerkev "na temeljnih kamnih z imeni dvanajstih Jagnjetovih apostolov" (prim Raz 21, 14) oznanja njegovo smrt in vstajenje, dokler ne pride v slavi. Začenjamo teden molitve za duhovne poklice. Svet potrebuje pričevalce Božje ljubezni. Bodimo čuječi in poslušni za klice Boga, potrebe Cerkve in ljudi. Odprimo se Gospodu, da vname naša srca za gorečo in zaupno molitev.

Lojze

Obvestila

Danes, 18. aprila, obhajamo 3. velikonočno nedeljo.

V tem tednu bomo pri svetih mašah molili in razmišljali o duhovnih poklicih. Teden molitve se konča danes teden, na nedeljo Dobrega pastirja.

Verouk bo še nadalje potekal na daljavo. Tako so nam priporočili naši škofje. Dokler se razmere ne bodo toliko izboljšale in spremenile, da bo to spet mogoče. To pa pomeni, da ste starši naprošeni k spodbujanju otrok k delu domačih nalog v delovnih zvezkih. Prav tako naj veroukarji v liturgičnih zvezkih odgovorijo na vprašanja ob nedeljskih evangeljskih odlomkih. Vsaj to kar lahko naredimo naj nam ne bo odveč. Seveda pa je najbolj dragocena vsakdanja molitev v družini. To je prvi in najpomembnejši "verouk". Tega nihče in ničesar ne more nadomestiti. Prav tako spodbujam "skrivne" molivce, ki molite za naše birmance in prvoobhajance, da jih vztrajno priporočate in jih "prinašate" pred Boga.

Sedaj je tudi možno krščevanje. Seveda izven svete maše in v krogu družine. Pokličite vsaj kakšen mesec prej, da se dogovorimo glede termina in glede priprave.

Od nas so se poslovili naslednji farani:

• Frančišek Nolimal, Sp. Prekar 4; v 90. letu; darovanih 33 namenov za svete maše.
• Leopoldina Mrčun, Ples 1; v 71. letu; darovanih 17 namenov za svete maše.
• Viktor Urbanija, Vinje 5; v 76. letu; darovanih 5 mašnih namenov in dar za sv. Mohor.
• Frančiška Gorjup, Vegova 30; v 86. letu; darovanih 56 maš in darovi za sv. Mohorja.

V velikonočnem času, ki ga bomo zaključili s praznikom sv. Binkošti, poslušamo pri mašah odlomke, ki govorijo o Jezusovih prikazovanjih apostolom in ostalim učencem. O dveh učencih, ki sta se odpravila v Emavs in ki se jima je prikazal Vstali Jezus, je škof Alojzij Cvikl napisal zanimivo razmišljanje: "…Temeljni problem emavških učencev je bil, da še nista poznala resnice o Jezusovem vstajenju. Kristus je bil zanju še vedno mrtev. Reševalo pa ju je to, da sta na pot šla v dvoje, v medsebojnem prijateljskem dialogu, in da sta bila odprta tudi za tujca, ki se jima je pridružil na poti. Prisluhnil jima je ter razlagal Pisma. Ko sta ga pri mizi prepoznala kot Jezusa živega, sta se vrnila v Jeruzalem in o tem pripovedovala. S tem sta za večne čase zarisala pot, ki je tudi pot Cerkve. Ko sprejmemo velikonočno oznanilo, takrat vsaka 'siva vsakdanjost' postane prostor Božjega vstopanja in razodevanja. In še za nekaj nam učenca odpirata oči: Na to pot vere, ki je v bistvu tudi evharistična pot, se ne moremo podati kot posamezniki, ampak vsaj v dvoje, se pravi v skupnosti. Na takšno občestveno, emavško pastoralno pot že desetletja Cerkev vabi, ko govori o novi evangelizaciji. Na Slovenskem to vabilo že skoraj desetletje odmeva pod naslovom 'Pridite in poglejte'. Naj bo emavška pot spodbuda, da ne bo veljalo samo 'poglejte', marveč pojdimo pogumno na pot, z vsem zaupanjem in gorečnostjo."

Pred dnevi je obhajal svoj 60. rojstni dan Vito Urbanija, ključar pri naši župnijski cerkvi sv. Martina. Ob okroglem življenjskem jubileju mu iskreno čestitamo in želimo veliko zdravja, dobre volje in blagoslova v življenju ter še naprej toliko pripravljenosti in požrtvovalnosti v ključarski službi.

Moravški skavti vas obveščamo, da bo med 3. in 9. majem na avtobusnem parkirišču v Moravčah postavljen zabojnik za zbiranje starega papirja. Zaradi trenutnih razmer zbiralne akcije ne bomo izvedli kot po navadi (z zbiranjem po vaseh in domovih), zato vas naprošamo, da odpadni papir pripeljete v Moravče. Že vnaprej se vam zahvaljujemo za vašo pomoč in sodelovanje. Vaši skavti

Svete maše in mašni nameni v prihodnjem tednu

M - Moravče, Sv. A. - Sv. Andrej, MKA - Marija Kraljica angelov, Sv. Mi. - Sv. Miklavž, Sv. Mo. - Sv. Mohor in Fortunat, Sv. Š. - Sv. Štefan, Sv. V. - Sv. Valentin, ŽMB - Žalostna Mati Božja

Zadnja stran

IZ ŽUPNIJSKE KRONIKE

Leto 1897 – Šibe potresa, reši nas o Gospod!

Takoj po veliki noči sta se jela poderati stara zvonika in cerkveno pročelje. Prve dni maja se je stavil temelj, globok okoli dva metra – šoter in cement. Vodil je delo natančno po načrtu Jeblingerjevim, odobrenim od c. kr. deželne vlade gospod Franc Tavčar, zidarski mojster iz Loke pri Mengšu, p.d. Markun. Zidarji so bili domačini. Delo je šlo srečno in hitro izpod rok. Meseca julija pa se je zgodila velika nesreča. Pomagača Janez-a Šesek-a, Lončičevega iz Podkota v Vodiški župniji, dobrega, ljubeznivega mladenča je škripec vrgel in posoda, napolnjena z materialom je iz visočine zvonikovih lin po nesreči padla na njega in mu glavo popolnoma zmečkala. Bil je takoj mrtev. Posledica te nesreče je bila, da je c. kr. okr. glavarstvo prepovedalo zidavo, dokler ne prevzame vodstva izprašan in potrjen arhitekt ali stavbenik in da je bil zidarski mojster Tavčar po daljni preiskavi obsojen za 1 mesec v ječo. Nadzorništvo je po mučnem iskanju prevzel stavbenik Schuppler iz Ljubljane. Cerkev se je podaljšala za 1 in ½ metra, obenem se je naredil nov obok v cerkvi do srede ladije. Vse delo je solidno in zidovi zvonika in cerkve z močnimi železnimi vezmi vezani.

Meseca septembra in oktobra je odre na zvonike postavil tesar Anton Prosenc, Malinov iz Češnjic. Streho pa pokril z bakrom gospod Anton Belec, klepar iz Šentvida nad Ljubljano. Delo novih zvonikov je bilo dogotovljeno prve dni novembra. Klepar je poleg strehe oskrbel strelovode pri obeh zvonikih. Delo prevzel za 3200 gld, strelovod 106 gld. in žlota, žlebovi 138 gld., tedaj skupaj 3447 gld.

Leon Lavrič