ZAHVALNA NEDELJA (XXX, leto B, 46. teden, 8. 11. 2015)

Uvodnik

32. nedelja med letom je v letošnjem liturgičnem koledarju zaznamovana kot zahvalna nedelja. Na kaj najprej pomislimo ob besedi zahvala? Mogoče se takrat spomnimo, da smo čez leto prejeli kakšen dar pa bi bilo dobro, da bi se zanj zahvalili. Največkrat nam pridejo na misel ljudje, ki živijo okrog nas in če smo  bili deležni njihove dobrote se nam oglasi vest in bi se jim radi zahvalili. Pa je samo to? Kaj pa naše življenje, komu gre zahvala zanj?

Božja beseda te nedelje je zelo bogata, posebno prvo berilo in pa evangelijski odlomek nam ponujata obilo možnosti za razmišljanje čez cel teden, ki je pred nami. V obeh odlomkih je rdeča nit božje besede DAR. Obe vdovi, ki sta živeli v dveh povsem različnih zgodovinskih časih razlike 450 let, sta pri Bogu zaradi svojih dejanj postavljeni za zgled vsem nam. Obe vdovi sta trpeli pomanjkanje tako tista v Sarepti, kot vdova v času Jezusa. Obe sta dali vse kar sta imeli, ne iz obilja, ampak iz vere, da je dobrota do Boga in bližnjega vedno nagrajena. Tako je vdova v Sarepti postregla preroku Eliju z kruhom, kateremu se je zaradi pomanjkanja sama moral odreči. Besede so se uresničile: "Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo po besedi Gospodovi, ki jo je govoril po Eliju." Prav tako Jezus blagruje pred svojimi učenci ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico svoje zadnje premoženje, v veri, da bo ta njena dobrota nekoč poplačana. Vprašajmo se, ali smo zmožni tudi mi ravnati zaradi Boga tako kot ti dve vdovi? Ali ni mogoče v nas preveč preračunljivosti in pričakujemo, da to kar damo, dobimo z obresti nazaj? Vdovi sta samo verovali, da je Bog dober in njuno plačilo je bilo od Boga bogato poplačano. Nista pričakovali in nista bili preračunljivi. DAR življenja, ki ga Bog naklanja vsak dan vsem nam je tako velik, da pred njim lahko samo umolknemo in se mu neprenehoma zahvaljujemo. Tudi telesne potrebe in vse drugo kar nam Bog podarja po naravi, ljudeh, so razlog za zahvalo Njemu, ki je Stvarnik vsega, a največja zahvala Bogu gre za DAR življenja saj če nas ne bi poklical v življenje se mu tudi zahvaljevati ne bi mogli. Zato naj Bogu zahvalna pesem vsak dan doni!

Marko Mrlak

Obvestila

Danes, 8. november 2015, obhajamo Zahvalno nedeljo:

• ob 15.00 uri bodo v župnijski cerkvi molitve za nove duhovne poklice.

Jutri, v ponedeljek 9. novembera bo ob 19.00 uri srečanje skupine katehumenata v župnišču.

V torek, 10. novembra, vabim na sestanek starše prvoobhajancev. Dobimo se ob 18.30 uri v župnišču. Lepo vabljeni!

Prav tako v torek, 10. november bo srečanje svetopisemske skupine v župnišču ob 19.00 uri.

V sredo, 11. novembra, goduje zavetnik naše župnije, sv. Martin. Kot je že ustaljeno, bomo imeli celodnevno češečenje Najsvetejšega. Začeli bomo ob 9.00 uri s sv. mašo, nato pa češčenje po razporedu. Če je mogoče se držite razporeda po podružnicah, če pa vam čas ne ustreza, pridite takrat, ko utegnete. Prav je, da si vzamemo čas za molitev, saj nam je to vedno tudi v osebno duhovno korist. Obenem pa na ta praznik pokažemo s svojo navzočnostjo pri molitvi tudi pripadnost župniji. Ne moremo "rojevati" sadov, ne kot posamezniki in ne kot občestvo, če ne molimo. Zato je molitev pred Najsvetejšim vedno "srce" vsega našega prizadevanja in konkretnih dejavnosti.

Razpored celodnevnega češčenja pred Najsvetejšim:

  9.00 sveta maša
10.00 verniki podružnice sv. Štefan
11.00 verniki Moravče
12.00 dekanijski duhovniki
13.00 verniki MKA Drtija
14.00 verniki sv. Andrej in veroučni učenci
15.00 veroučni učenci, Moravče
16.00 verniki sv. Mohor in sv. Valentin
17.00 verniki sv. Miklavž in ŽPS
18.00 zaključek češčenja in sveta maša

Srečanje za obhajalce bo v četrtek, 12. novembra, ob 19.00 uri v župnišču.

Za čiščenje župnijske cerkve ste v soboto, 14. novembra, ob 8.00 uri na vrsti farani Podstrani.

Srečanje zakonske skupine bo v soboto, 14. novembra, ob 19.00 uri v župnišču.

Pred nami je Martinova nedelja. Med sv. mašami bo ofer. Po obeh sv. mašah pa se bomo pred cerkvijo še malo zadržali ob pecivu, čaju in kuhanem vinu, kot smo se dogovorili na ŽPS. Prosimo gospodinje, da napečete pecivo in ga v soboto, 14. novembra, med 17.30 in 19.30 uro prinesete v župnišče.

* * * * * * * * * * *

Vsa vas je bila razburjena, ko se je izvedelo, da so župniku ukradli suknjič. Čez nekaj tednov ga je nekdo vprašal, ali je dobil suknjič nazaj. "Ne v celoti. Ampak tri gumbe so mi pa že dali v puščico!"

* * * * * * * * * * *

Oznanila so objavljena na župnijski spletni strani: http://zupnija-moravce.rkc.si/

Svete maše in mašni nameni v prihodnjem tednu

M - Moravče, M k - kapela v župnišču, Sv. A. - Sv. Andrej, MKA - Marija Kraljica angelov, Sv. Mi. - Sv. Miklavž, Sv. Mo. - Sv. Mohor in Fortunat, Sv. Š. - Sv. Štefan, Sv. V. - Sv. Valentin, ŽMB - Žalostna Mati Božja

Zadnja stran

Zlati jubilej sester M. Ignacije, M. Lucije in M. Rozalije  1957 - 17. januar - 2007
Njihovo življenje in delo, kakor so ga opisale same

Rodila sem se 10. marca 1930, staršema Petru in Katarini, v župniji Pregara v Slovenski Istri. Odraščala sem v verni družini z osmimi otroki. Brala sem veliko duhovnih knjig, med njimi tudi Povest duše, ki opisuje  življenje svete male Terezije. Zelo sem se navdušila za kontemplativno redovno življenje, a Bog je začrtal mojo življenjsko pot pri Šolskih sestrah de Notre Dame.

V meni je bila goreča želja od blizu hoditi za Jezusom in privesti čim več duš k Bogu po molitvi in darovanju same sebe. Ker so bili takrat težki povojni časi, sem morala čakat dolgih pet let, preden sem bila sprejeta v redovno skupnost. To je bilo 16. novembra 1951; sprejeta sem bila v Ilirski Bistrici in poslana v Lovran na Hrvaškem, v skupnost, ki so jo imele tam slovenske Notredamke. V Lovranu sem srečala tudi slovenskega svetniškega kandidata škofa Antona Vovka -  najprej zdravega in potem z opeklinami. Imela sem občutek, da sem pri svetniku mučencu.

Nastopil pa je tudi čas hude preizkušnje zame osebno: po petih letih kandidature mi je tedanja provincialna predstojnica rekla, da nas ne more sprejeti v novicijat, ker da v Sloveniji  zaradi tedanjih razmer to ni mogoče. Takrat je Bog pokazal svojo moč in po nekaj mesecih, 8. januarja  1956, se je kljub vsemu začel noviciat v Ilirski Bistrici. Posebej sem bila srečna zato, ker je obred preobleke vodil škof Vovk.

Po končanem noviciatu sem skupaj z drugimi novinkami 17. januarja 1957 naredila prve zaobljube. Večne zaobljube sem pa naredila na Strugi 2. decembra 1962. Predstojniki so me nato poslali v Koper. Zdelo se mi je, da sem prišla v misijone. Ljudje so radi sprejeli sestre. Dodeljeno mi je bilo delo v stolni cerkvi, zato sem imela veliko stikov z ljudmi, ki so mi radi pomagali pri delu v cerkvi. Potem sem bila za kratek čas poslana v Ilirsko Bistrico, nato pa so me predstojniki poslali v našo mednarodno skupnost v Rim. Takrat mi je bib zelo težko, kajti rada bi delala v domovini. V zavesti, da mi Bog razodeva svojo voljo po predstojnikih, sem – čeprav težko – sprejela to poslanstvo. Ko sem pa prišla v Rim, sem bila že čez nekaj dni kot doma, vesela in zadovoljna. Takrat sem v resnici na poseben način izkusila blagoslov pokorščine.  Posebno nepozabno doživetje je bilo 12.2.1980, ko sem bila pri sv. maši v papeževi zasebni kapeli. Takrat sem se rokovala s papežem Janezom Pavlom II., on pa mi je podaril rožni venec. Tega srečnega trenutka me še vedno spominja fotografija.

Po desetih letih bivanja v Rimu sem se vrnila v Ilirsko Bistrico, zibel mojega redovnega življenja. duhovna izkustva. Rada grem tudi v župnijsko cerkev v Kosezah, kjer se srečujem z ljudmi naše župnije, za katere še posebej molim. Bogu hvala za 50 let prehojene poti redovnega življenja, v katerih sem vedno znova doživljala, kako sta mi Bog in Marija stala ob strani v lepih in težkih trenutkih.

s. M. Lucija STEPANČIČ