Sveti Valentin - duhovnik in mučenec
Zavetnik: mladine, zaljubljenih in zaročenih, popotnikov, čebelarjev, priprošnjik za zdravje, zlasti proti epilepsiji in bolezni oči
Atributi: mašni plašč in alba, palmova veja, ob nogah otrok z epileptičnim napadom
Imena: Valentin, Valent, Valens, Tin, Tine, Tinček, Zdravko, Valentina, Tina, Tinka, Tinca, …
Cerkve po Sloveniji: sv. Valentinu je posvečenih 11 cerkva, najbolj znamenita je romarska cerkev sv. Valentina na Limbarski gori
Razen tega, da je v resnici živel in pretrpel mučeniško smrt, se o svetem Valentinu ni ohranilo kaj prida zgodovinskih podatkov. Kljub temu da njegove življenjske zgodbe ne moremo preveriti, pa že od najstarejših časov velja za izredno priljubljenega svetnika. Valentin je bil najprej duhovnik v Rimu, nato pa naj bi postal škof v umbrijskem mestu Terni. Rimske oblasti na čelu s cesarjem Klavdijem II. so ga leta 269 oz. 270 priprle, ker je poročal krščanske pare in tudi sicer pomagal kristjanom, ki jih je cesar preganjal. Pomoč kristjanom je bila v tem času kaznivo dejanje. Klavdiju je bil zapornik všeč, dokler ga ta ni skušal spreobrniti, ob čemer ga je cesar obsodil na smrt. Pretepli so ga s koli in kamenjali, ker pa še ni umrl, so ga končno obglavili pri Flaminijskih vratih. Njegov prvotni grob naj bi bil ob Milvijskem mostu v Rimu, potem pa naj bi ga pokopali v Terniju.
Od Boga je sveti Valentin prejel dva posebna darova: dar spreobrnenja grešnikov in dar čudežev nad bolniki. Tudi njegovo ime v latinščini pomeni močan, zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper najrazličnejše bolezni. Ozdravil naj bi deklico z mrtvoudom in padavico, po čudoviti rimski legendi pa naj bi tudi vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti. O tem čudežu poroča legenda nekako takole:
Čez dva dni ga peljejo pred cesarja, ki si ga je želel spoznati, in ta ga prijazno nagovori: "Slišim te hvaliti, da si pošten in moder mož, zato ne morem razumeti, zakaj se družiš s tistimi, ki so s svojo neumno vero sovražniki našega cesarstva?" Valentin mu resno in ponosno odvrne, da nosi v svojem srcu vročo ljubezen do vladarja in njegovega ljudstva, da je zvest cesarskim postavam in da vsak dan moli za blagor celotnega cesarstva … Ko to sliši sodnik, ki je stal poleg, se ustraši, da bi Valentin utegnil cesarja spreobrniti ali pregovoriti, zato hitro poseže v pogovor z izzivalnim vprašanjem: "Vem, da govoriš o svojem krščanskem Bogu; kaj pa meniš o naših bogovih, o Jupitru, mogočnem in dobrem, o Merkurju, modrem in spretnem?" Valentin mu odkritosrčno odgovori, da nista nikdar živela, če pa sta, sta večino svojih dni preživela v mesenih strasteh in raznih grdobijah. "On preklinja naše bogove," zavpijejo navzoči, "smrt si zasluži!" Cesarja pa to vpitje ne gane, in ko Valentin vidi, da ga je še pripravljen poslušati, mu nazorno razloži, kako prazni so maliki in kakšna je resnica krščanske vere. Cesar, dovzeten za njegove besede, vzklikne: "Moram priznati, da je ta mož razumen in da se njegovemu nauku ne da oporekati." Ko nasprotniki vidijo, kako je cesar navdušen nad Valentinom, poskušajo narediti vse, da bi ga odvrnili od njega. Njihovih groženj in razjarjene množice se cesar naposled le ustraši, tako da svetega Valentina izroči sodišču, naj ga obsodi ali oprosti.
Odpeljejo ga v hišo poganskega čuvarja. Ko Valentin zagleda pri vhodu kipce raznih bogov, pade na kolena in takole moli: "O, Gospod! Razsvetli vse, ki so še pogreznjeni v temine malikovalstva, in jim daj spoznati, da je Jezus Kristus prava luč sveta!" Ko čuvaj Asterij sliši to molitev, ga zbode in mu razkrije svojo bolečino: "Ti imenuješ svojega Boga luč, ki vse razsvetli; mika me, da bi preizkusil moč, ki mu jo pripisuješ. Imam deklico, ljubljeno varovanko. Njene oči so že dve leti zavite v popolno temo: ali bi jih zmogel tvoj Kristus odpreti dnevni svetlobi?" Valentin ukaže pripeljati deklico, pade na kolena ter s povzdignjenimi rokami in močnim zaupanjem zakliče Gospodu: "Jezus Kristus! Prava luč, razsvetli svojo služabnico!" Komaj izreče prošnjo, že se deklici odprejo oči popolnoma zdrave. Asterij, ves pretresen, v solzah zdrsne pred Valentinove noge in prosi: "O, odpri tudi meni oči, sprejmi tudi mene v svojo družbo in vero, v kateri hočem živeti in umreti!" Potem zdrobi vse kipce hišnih bogov, izpusti krščanske jetnike in z vso družino prestopi v Cerkev.
Častilcev sv. Valentina je bilo v zgodovini zelo veliko. Priporočali so se mu za zdravje zlasti božjastni bolniki. Znan je kot vremenski svetnik – sv. Valentin ima ključ do korenin. V Angliji si ljudje na valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, pozneje tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani za eno leto. Nekoč so govorili tudi, da se bo dekle poročilo s tistim fantom, ki ga bo 14. februarja prvega zagledalo.
Goduje 14. februarja.