Duhovnik v cerkvenem gibanju
Sem vesel duhovnik. Kljub temu mnogi ne razumejo, zakaj sem sprejel tak način življenja. Pa saj Jezus ni obljubljal, da nam bodo vsi polagali plašče pod nogami, ravno nasprotno: preganjajo nas, nas žalijo, ne upoštevajo. Da ostaneš kot duhovnik zvest Kristusu, samemu sebi ter Cerkveni skupnosti potrebuješ temelje, ki so zgrajeni na skali.
Vsak kristjan po svoje razumeva Boga in hodi po poti za njim. V Cerkvi obstajata dve različni poti svetosti, ki se ne izključujeta: "samostanska" ter občestvena. Zgledov svetnikov imamo neprešteto množico, vse bolj po II. vat. koncilu pa odkrivamo veličino te druge poti. Skupaj!
Kakšno duhovnost imajo škofijski duhovniki? Po letu 2010 (vstop v semenišče) sem spoznaval stališča župnikov. Ne obstaja "splošna" duhovnost za nas. Gibanja duhovnika različno obvežejo. Jaz, (in duhovniki iz drugih gibanj), obljubim pokorščino izključno krajevnemu škofu, a živim v stalnem pogovoru z odgovornimi za to Gibanje. Tista pa, ki imajo svoje bogoslovje, obljubijo pokorščino svojemu, "gibanjskemu" škofu. Poleg "gibanjskega" druženja naj omenim še molitveno, športno, romarsko, družabno, glasbeno, študijsko, zbirateljsko, glede na leto posvečenja, v pomoč določeni skupini, prijateljsko, redovniško! V samem bistvu je torej srečevanje in zanimanje za življenje sobrata. Nasploh lahko zatrdim, podobno kakor je to izkušnja zakonske skupine, da si v gibanju res podariš dušo…. Zaživiš kakor v "mali" družini napram tisti "veliki" župnijski, ki ti jo je zaupal škof. Paziti je potrebno zgolj to da, poleg lastne "gibanjske" teologije in pastorale, pustiš prostor tudi vsem drugim, ki drugače razumevajo Boga. Molite za nas!
Tine Povirk,
kaplan v Železnikih