Duhovnik - vzgojitelj ministrantov

Ministranti so za duhovnikom ob oltarju najbližji Jezusu, ki jih ima na poseben način rad in želi, da ga imajo radi tudi oni. To so običajno krasni fantje (ponekod tudi dekleta), ki radi ministrirajo.

Z dovoljenjem predstojnikov sem začel delati z ministranti že v Novem mestu. Ko sem leta 1950, po noviciatu, prišel v Ljubljano, sem tudi tam prevzel ministrante. Začel sem razmišljati kakšno metodo bi uporabil pri vzgoji teh mladih fantov, ki so kar prihajali. Odločil sem se za evharistično metodo po knjigi Edvarda Poppeja: "Vzgajajmo evharistično", ki je vsebovala tako nauk o duhovnem življenju, kot tudi čisto praktične stvari, kot so npr. pismo Jezusu, tedenski listki, spraševanje vesti. Uvedli smo t. i. Jezusove dneve: v škatlico smo dali listke na katerih je bila napisana kakšna naloga, spodbuda, predlog za dobro delo in druge praktične duhovne in zakramentalne spodbude. Vsak je najprej pogledal Jezusa v tabernakelj. Rekel sem jim: "Poglejte Jezusa, ki je tu pred vami in to (kar je bilo napisano) želi od vas." Za mlajše se je metoda zelo obnesla, za najstnike in večje pa smo raje uvedli metodo: Pismo Jezusu. Ministrant je enkrat na mesec napisal Jezusu pismo, v katerem je izrazil, kaj je pripravljen storiti, žrtvovati… za lepo življenje, za pričevanje za Jezusa in si je ves mesec za to prizadeval. Imeli smo redne tedenske vaje.

Cilj moje vzgoje je bil: Kako postanem svet? Tako, da posnemam Jezusa v vsakdanjem življenju. Izpostavil sem štiri točke: posnemam ga v cerkvi, v šoli, doma in na ulici. Jezus nam daje na razpolago mnogo sredstev, da postanemo sveti: najodličnejše je sveta maša s sv. obhajilom. Obdelali smo sveto mašo lepo po vrsti. Uvedli smo tedenske zborne maše. Smo na listke napisali celo prvo evharistično molitev v slovenščini in jo glasno molili med tem ko je duhovnik molil latinsko. Seveda so morali vsi znati tudi latinske molitve.

Za to, da postanem svet so še druga sredstva: jutranja molitev, dober namen, večerna molitev, spraševanje vesti, angelovo češčenje, križev pot. Ministrante sem vadil v obiskovanju Jezusa v tabernaklju. Hotel sem jim privzgojiti odgovornost, da, če neko delo sprejmeš, ga tudi dobro opraviš. Ministrantska služba je lepo in pomembno delo, ki ga je vredno sprejeti in vestno izvršiti. Da je bilo to lažje smo imeli tudi ocenjevanje, spodbude in nagrade. Vsak je dobil točko, če je ministriral, če izostanka ni opravičil, se mu je odbilo dve točki. Imeli smo tri vrste nagrad (po pridnosti): najboljši: 15 dni na morje taborit, druga nagrada: bivanje pet dni v gorah, tolažilna pa en dan na izlet. Na koncu šolskega leta so bile duhovne vaje (kdor je želel).

V sodelovanju z Družino sem začel ministrantsko delo tudi na slovenski ravni. Enkrat na mesec sem nekaj napisal za ministrante. Pripravljali smo vseslovenske duhovne vaje, ki so se odvijale pri sv. Mohorju nad Moravčami. Vsake počitnice se jih je udeležilo okoli 300 ministrantov. Leta 1967, v Letu vere, smo imeli v nabito polni stolnici veliko škofijsko ministrantsko srečanje. Postavili smo oder, na katerem so prikazali zadnjo večerjo. Enkrat smo tudi romali s svojim vlakom na Brezje. V Marijanskem letu (1971) smo imeli pravi ministrantski Marijin kongres na Brezjah.

Ko sem postal duhovnik nisem imel več toliko časa za ministrante. Prvo leto sem, kot kaplan, uspel imeti zanje le ene duhovne vaje. Z ministranti seveda ne delajo le kaplani in župniki. Njihova naloga pa je, da z zgledom in besedo učijo in vzgajajo. Jezusa imeti rad in biti rad v njegovi družbi. Tega se mora naučiti vsak ministrant. To je najpomembnejše. To je njihovo delo za duhovne poklice. Naj nobenemu duhovniku ne bo žal časa in truda za vzgojo ministrantov.

p. Pashal (France Gorjup) OFM