Pokorščina iz ljubezni do Cerkve

Pokorščina je duhovnikova krepost temeljnega pomena in je tesno povezana z ljubeznijo. Celo Jezusova daritev na križu ima svoj odrešenjski smisel v njegovi pokorščini in zvestobi Očetovi volji. On je "postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu" (Flp 2,8). Lahko torej rečemo, da je pokorščina Očetu v središču Kristusovega duhovništva. Kakor za Kristusa tako tudi za duhovnika pokorščina pomeni popolno in veselo razpoložljivost spolnjevati Božjo voljo, kot dejanje osebne svobode, kot posledico zrele izbire, stalno zoreče v molitvi pred Bogom. Krepost pokorščine, ki jo zahtevata zakrament in hierarhična ureditev Cerkve, izrecno izrazi klerik najprej pred prejemom diakonata in nato še pri duhovniškem posvečenju. Duhovnik je v resnici po naravi svojega duhovništva v službi Kristusa in Cerkve. Zato je pripravljen sprejeti, kar upravičeno od njega zahtevajo njegovi predstojniki in mora sprejeti in zvesto izpolnjevati nalogo, ki mu jo je zaupal njegov ordinarij. Duhovnik se s svojo lastno voljo posvetijo službi Bogu in bratom ter v duhu vere sprejmejo in izvedejo, kar jim ukazuje ali priporoča papež, lastni škof in drugi predstojniki. Duhovnik je še posebej dolžan izkazovati spoštovanje in pokorščino papežu in svojemu ordinariju. Ima obveznost držati se cerkvenega učiteljstva v zadevah vere in nravnosti. Zlasti pri podeljevanju in obhajanju zakramentov in liturgije se mora zvesto pokoravati Cerkvi. "Samo cerkvena oblast sme urejati sveto bogoslužje." Zato duhovnik ne sme po svoji volji na tem področju ničesar dodajati, izpuščati ali spreminjati. Ta predpis velja posebej za obhajanje zakramentov, ki so eminentno opravila Kristusa in Cerkve in kot služabnik Kristusa in njegove Cerkve se duhovnik velikodušno obveže zvesto spolnjevati vse določbe in vsako izmed njih. Ko je duhovnik poslušen zakoniti avtoriteti, pospešuje med drugim tudi vzajemno ljubezen med zborom duhovnikov in hkrati tisto edinost, ki temelji na resnici.

Iz direktorija za službo in življenje duhovnikov