Najlepši in najbolj potreben poklic
V Družini so vsako leto objavljene slike novomašnikov. Njihovi obrazi in pogledi so uprti v prihodnost; pred njimi je njiva, ki jo je potrebno pripraviti za Gospodovo žetev. Najprej jo je treba zorati in napojiti z znojem naporov in prizadevanja, posejati seme in zalivati z milostjo zakramentov. Jezus je to delo opisal s čudovito prispodobo sejalca, ki trosi seme Božje besede. Napoveduje, da bo zrnje padalo na trdo pot, med trnje, nekaj pa tudi na dobro zemljo. Danes bi Jezus morda uporabil drugačno prispodobo; rekel bi, da je sejalec sejal zrnje na beton in asfalt. Cesta je simbol današnje naglice in nemira. Ljudem se mudi za vsakdanjim kruhom in za srečo in tako hitijo mimo Boga in mimo duhovnika, ker za Božje sporočilo ni časa. Morda se na Boga in duhovnika spomnijo, ko jih doleti kakšna nesreča ali izgubijo najbližjo osebo. Takrat je duhovnik kot prva pomoč, kot reševalec. Sejalec mora sejati tudi na beton, v naglico in nemir današnjega časa. Njegova služba ni lahka, ko imajo ljudje toliko mamljive zemeljske ponudbe TV in drugih ekranov, DVD-jev, računalniških igric, družabnih omrežij in drugih ponudb interneta. Ljudje pa tako zelo potrebujejo hrano za dušo, ki jo lahko deli le duhovnik. Za duhovniški poklic lahko rečemo, da vsebuje lepoto in koristnost vseh poklicev. Lepo je biti učitelj, a duhovnik kot učenec največjega Učitelja uči večne, Božje resnice. Kot božji kmet okopava, rahlja in zaliva zemljo srca in goji neminljive sadove: neumrljive duše v večnem življenju. Dokler bodo ljudje iskali Boga, resnico in smisel, vse dotlej bodo potrebovali duhovnika, ki jim bo oznanjal evangelij in v božji moči delil zakrament sprave. Dokler bodo ljudje trpeli, bodo klicali duhovnika, ki jim bo prinašal Božjo tolažbo. Dokler bodo ljudje ob odprtem grobu jokali, jih bo duhovnik tolažil z upanjem vere v večno življenje.
Damjan Prošt,
župnik v župniji Selca
Iz pisma novomašniku (SG, 2011)