Duhovnik v cerkvi
Duhovnikovo mesto v Cerkvi je dvojno: je hkrati znotraj Cerkve in je tej Cerkvi nasproti, ker ima v njej vodilno službo. Tudi apostoli so bili hkrati začetek in torej sestavni del novega Božjega ljudstva ter obenem pastirji tega ljudstva. Duhovnika primerjajo oknu: je del zgradbe, toda tu je zato, da prihaja svetloba od zgoraj, da je ne ovira ampak pomaga, da vse razsvetljuje. Je kakor oko. To je sicer del telesa, vendar ne gleda zaradi sebe, temveč zaradi telesa in zanj. Čeprav je del telesa, ima vodilno funkcijo za vse telo.
Po službenem duhovništvu prihaja Božja beseda in moč odrešenja med ljudi. S tega vidika so duhovniki skupaj s škofi deležni Božje avtoritete. Toda duhovniki so tudi sami verniki. Niso kakor zdravi zdravniki, ki bi zdravili le druge, sami pa zdravljenja ne bi potrebovali. Kar pridigajo, velja tudi za njih, zakramente, ki jih delijo drugim, prejemajo tudi sami. So službeni duhovniki, toda to službeno duhovništvo v njih ni odpravilo potrebe po odrešenju, ki ga hkrati prejemajo sami in ga delijo drugim. So bratje svojih vernikov, hkrati pa tudi njihovi "očetje", ker jih rojevajo za družino Božjih otrok.
Najprej so bili deležni splošnega krstnega, duhovništva, ki je skupno vsem krščenim kristjanom in je v tem, da s svojim življenjem po zgledu Jezusa Kristusa prinašamo "duhovne darove", se pravi dobra dela za Boga in za bližnjega. A na tem krstnem duhovništvu je zgrajeno službeno duhovništvo "poklicnih" duhovnikov. To nato še bolj zahteva, da prvobitno krstno duhovništvo, v katerem vsak kristjan daruje sebe Bogu in bližnjemu, duhovnik v svojem življenju močneje živi.
dr. Anton Stres,
upokojeni ljubljanski nadškof