Duhovni poklic - dar in zakrament
Ko gledam pred seboj fotografijo mojega škofovskega posvečenja pred 26 leti (6. januar 1993), se vedno bolj zavedam resničnosti pesmi, ki jo je rad prepeval tudi moj posvečevalec sv. Janez Pavel II.: "Dragi Jezus, si res mene poklical, s Tvojih ustnic svoje ime sem zaslišal?"
Ko sem klečal v bližini groba sv. Petra v Rimu in je na mojo glavo položil roke naslednik sv. Petra, papež Janez Pavel, sedaj že svetnik, sem začutil svojo majhnost in nevrednost Božje izbire. Kako to, da je med mnogimi bolj učenimi in sposobnimi, poklical mene, navadnega kmečkega fanta iz Gamelj.
Pesem izraža tudi moje razmišljanje: "Reven nesposoben sem človek." Morda pa je odločilno tisto drugo: "Kar premorem, je zvestoba do Tebe." Tudi na svojo zvestobo se ne morem zanašati. Lahko pa dam na voljo svojo revščino in nemoč. Lahko zapojem z vsem srcem: "Tu sem, moje roke porabi, šibke noge in okorne besede, kaplje znoja in vso ljubezen."
Do takega spoznanja so morali dozoreti tudi apostoli in vsi svetniki. Pred križem velikega petka so vsi, razen Janeza, odpovedali. Razkropili so se. Samo strah jih je še povezoval med seboj, da so se nekateri zbrali v dvorani zadnje večerje in se zaklenili.
Vendar Vstali Zveličar je vstopil skozi zaprta vrata in jih pomiril: "Mir z vami, ne bojte se!" Jezus ni zamenjal ekipe ampak jih je takšne sprejel. Zato se nihče ne more hvaliti s svojimi zaslugami ampak se veliko hvaležnostjo ozira Nanj, ki ga je poklical in izbral.
msgr. ALOJZ URAN
upok. ljubljanski nadškof