Diakon - služabnik božjega ljudstva
Služba diakona je stara kot samo krščanstvo – v Apostolskih delih beremo, da so potrebe v prvi skupnosti postajale vse večje, apostoli pa niso hoteli zanemarjati molitve in oznanjevanja. Tako so prvi kristjani izvolili sedem diakonov, na katere so apostoli položili roke – jih posvetili. (Prim. Apd 6,1-7) Cerkev je od takrat naprej vedno imela diakone, ki so bili zadolženi za služenje ubogim in oznanjevanje evangelija. Dolga stoletja je bila to samostojna cerkvena služba, sčasoma pa je ostala samo še stopnja pred mašniškim posvečenjem. To je spremenil Drugi vatikanski koncil, ki je znova uvedel stalni diakonat in ga predvideva tudi za že poročene može. S tem je Cerkev znova poudarila posebnosti službe diakona, ki postavljen da posebej pomaga nasledniku apostolov – škofu in služi vsemu Božjemu ljudstvu. Diakoni lahko delijo zakrament svetega krsta, prisostvujejo sklenitvi zakona, delijo sveto obhajilo in ga nosijo bolnikom, pokopavajo mrtve, pri maši oznanijo evangeliji in pridigajo. Še vedno je njihova prva naloga služenje.
Diakonsko leto je zame posebej lepo. S posvečenjem sem Bogu dokončno dal svoje življenje. Obljubil sem pokorščino, molitev brevirja in sprejel življenje v celibatu. Vse troje – če je zares živeto – zajema vse moje bivanje. Središče torej ni v tem, da sedaj lahko počnem več stvari in imam več odgovornosti, čeprav tudi to prinese veliko veselja. Gre za nekaj globljega. Z diakonskim posvečenjem vse daš, da lahko z mašniškim vse prejmeš. Tam ni nobene nove obljube več, milosti pa take, da se zvrti. S svojimi sošolci se hočem dobro pripraviti na mašniško posvečenje in poslanstvo predvsem s tem, da dobro živim svoj diakonat. Z bližajočim se mašniškim posvečenjem čutim, da me ta Zgodba v celoti presega. Zato Vas, dragi Moravčani, prosim, da molite zame.
Rok Pogačnik