Izbran in posvečen za diakona

Ko sam pomislim na besedo diakon, mi najprej pride na misel služenje, oznanjevanje Božje Besede, predvsem evangelija, prve pridige in priprava na prejem mašniškega posvečenja.

Služba diakona (beseda prihaja iz grščine in pomni ʽslužabnikʼ) obstaja v Cerkvi že od apostolskih časov, vsi na primer poznamo zgodbo sv. Štefana, prvega diakona, iz Apostolskih del. Prav tako apostol Pavel v pismu Timoteju piše o diakonih takole: "Diakoni morajo biti dostojanstveni, nikakor ne hinavski, pa tudi ne vdani obilnemu vinu in hlepenju po sramotnem dobičku. Skrivnost vere morajo varovati v čisti vesti. Tudi ti morajo najprej opraviti preizkušnjo in šele potem, ko se jim ne bo moglo nič očitati, naj prevzamejo službo." (1 Tim 3,8-10)

Diakonat je res v nekem smislu priprava na duhovništvo, čeprav tudi duhovnik ali pa škof za vedno ostane tudi na nek način diakon, v smislu služenja drugim. Gre za to, da s(m)o podobni Kristusu, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge (Mr 10,45). Seveda, to ni lahka naloga, potrebno je veliko časa, potrpljenja in vere, da bi sledili temu zgledu.

Meni na primer pri tem pomaga povezanost našega letnika, v katerem se nas letos z menoj na mašniško posvečenje pripravlja še pet diakonov. Vsi smo ob koncu tedna na praksi v župniji, med tednom pa skupaj obiskujemo še nekaj predavanj na Teološki fakulteti, kjer si delimo do zdaj pridobljene izkušnje. V veliko pomoč mi je seveda tudi zavest, da me na tej poti podpira družina, domača župnija in župnik, pa tudi toliko ostalih ljudi s svojimi molitvami in zgledom. Vse to se je na zelo lep način pokazalo tudi pri mojem diakonskem posvečenju v Rimu, oktobra lani, ki ste se ga mnogi v tako velikem številu udeležili. Bog daj, da bi nas ta povezanost krepila tudi v vsakodnevnih naporih in še posebej takrat, ko bomo služili drugim.

diakon Vito