Katja Pirnat
Največja ljubezen je sijala na poti
Misijon v naši župniji se z današnjim dnem zaključuje. Pa se res? Uradno že, a ostaja živ v naši veri, srcih, odnosih, mislih, dejanjih in predvsem skupnosti. V tem obdobju smo imeli priložnost še bolj spoznati dobroto in milost Boga. Ne smemo pa pozabiti njegove brezmejne ljubezni.
Ko sem razmišljala, kje se je najbolj odražala, sem najprej pomislila na nasmejane obraze otrok na oratorijskem dnevu, veselje skavtov pri romanju k sv. Mohorju, pogovore cerkvenih sodelavcev, hvaležnost starejših in bolnih, vedoželjnost staršev in iskrico mladih, vendar tega vsega ne bi bilo brez ljudi, ki so na različne načine pripomogli k pripravi misijona.
Vsi so se trudili za cilj, ki je viden, a največja ljubezen je sijala na poti.
Njihova pripravljenost za sodelovanje, dogovarjanje, razmišljanje o ustreznosti programa, volja, potrpežljivost in njihov podarjen čas sočloveku. Kako velika mora biti Božja dobrota in njegova prisotnost, da si ljudje želimo pomagati med seboj, brez da bi v zameno dobili nekaj materialnega. Dovolj nam je nasmeh in hvaležnost drugega. In veste kaj, blagovna menjava je že precej zastarela, trenutno je aktualna denarna, a tista duhovna, ki napolni in umiri srce, je večna. Kljub temu, da se nam včasih zdi, da naš trud ni cenjen, je čar vere, da so in še bodo dobra dela pri Bogu vedno tisočerno poplačana. In vsak izmed nas je iz tega misijona prejel tisto, kar najbolj potrebuje. Mogoče odpuščanje, mogoče mir, mogoče prenovljeno srce, mogoče nove prijatelje, mogoče veselje.
Meni pa v glavi odmeva: bodimo dobri z zaupanjem v Boga in z roko v roki s sožupljani. Hvala tebi moj Gospod in Vam moji bratje in sestre!
Katja Pirnat