Polona

Na različne načine Gospod vstopa v naša življenja. Nevsiljivo prebuja naše čute in včasih se zdrznemo ob misli, kaj bi se zgodilo, če bi se mir, ki ga nosimo v sebi, zaradi božjega dramila, skalil. Bojimo se, da bi v svoji samozadostnosti lahko izstopili iz objema lagodnosti, če bi Gospod preveč posegel v naša življenja. Kako varljivo sumničenje! Gospod je tu, vedno prisoten, vedno nevsiljiv, čakajoč in na razpolago. Čas misijona je bil za nas odrasle čas upanja in spoznanja, da med Njim in nami še vedno žari brezmejna nit pripadnosti. Neprisiljeno in hote smo se zbirali v naši cerkvi, kjer je vse dihalo isti zrak. Pomirjeni v svoji notranjosti, smo v tihi molitvi in glasnem prepevanju častili Vsemogočnega. Spoznali smo, da smo ljubljeni. In danes smo tu, na svojem delovnem mestu, doma v skrbi za družino, za ostarele starše, na ulici ali na vasi sosedje ljudem, s katerimi smo spletli prijateljske vezi in s tistimi, ki nam niso najbolj pri srcu. Kako to slednje boli! Pa vendar se tu naša molitev mora in more nadaljevati. Pa ne le v mislih in besedah. Tu, na polju vsakdanjosti se mora vršiti naš življenjski misijon. Srečati človeka, ga pozdraviti, mu pogledati v oči, mu priznati dobro, ki ga nosi v sebi. Mogoče lahko koga osrečimo, če mu preprosto rečemo, da lepo poje, da je dobro videti... Zelo težko je potisniti svoj ponos. Življenje brez kritiziranja bi bilo skoraj popolno. Zavist in ošabnost hromi človekovo dostojanstvo. Svojim otrokom bi morali posredovati zgled. Kje naj otroci in mladi srkajo spoštovanje do ljudi in do stvari, če ne od svojih staršev, starih staršev, od starejših ljudi? Če bomo širili nezadovoljstvo nad svetom in ljudmi in hkrati hlinili navidezno pobožnost, si bomo prislužili brezmejen odpor. Kot skupnost nezadovoljnih ljudi, lahko računamo na propad. Čas je, da prerastemo zagledanost v Boga, katerega podobo smo stkali po svojih lastnih željah. Gospod dela, diha in pripravlja prostor. Za vsakega. Hvala Bogu, da vse le ni odvisno od nas!

Polona