Prafara Moravče - zgodovina moravške župnije

Po razdelitvi slovenskega ozemlja med salzburško in oglejsko vplivno območje leta 811 je območje Moravške doline pripadlo oglejskim patriarhom in ostalo del patriarhata do leta 1752, ko je prešlo pod goriško nadškofijo in šele leta 1787  postalo del ljubljanske škofije.

Prvi misijonarji v obdobju po slovanski naselitvi so prišli na Moravško iz Ogleja. Cerkveni zgodovinarji so mnenja, da je prafara Moravče nastala okoli leta 1100 ali pa celo prej. Prafari Dob in Moravče nista nastali iz mengeške prafare, temveč sta bili ustanovljeni skupaj z večino prafar na Gorenjskem. Nekakšen pokazatelj zgodnje ustanovitve župnije je farni zavetnik sv. Martin.

Moravška dolina je zagotovo bila pokristjanjena že v času rimske države, to potrjujejo tudi arheološke izkopanine v Križevski vasi. Ali je verska tradicija skupaj s staroselci zamrla ali ne, ni potrjeno. Najbolj verjetno se zdi, da so ozemlje Moravške doline ponovno pokristjanili oglejski misijonarji v srednjem veku.

Župnija se prvič omenja v listini, izdani med leti 1232 in 1246. Prvi župnik, Vitigo Limbarski, ki je tu omenjen, izhaja iz rodovine limbarskih, domačih plemičev. Listine ga omenjajo leta 1286. Zgodnje vizitacije župnije in popis dajatev kažejo na to, da je bila Moravška dolina v srednjem veku revna.

Upravno je oglejski patriarhat razdelil cerkveno oblast na arhidiakonate. Prvotno je Moravška prafara spadala v kranjski arhidiakonat, ko pa se je ta delil na gorenjskega in dolenjskega je pripadla gorenjskemu arhidiakonatu. Arhidiakoni so bili večkrat tudi župniki v Moravčah. Ozemlje in dohodki moravške prafare so pripadali oglejskemu patriarhatu, ko je ta začel izgubljati svetno oblast na Kranjskem, je zemljiška posest in patronat pripadal goriškim, nato celjskim grofom, nazadnje 1456. pa Habsburžanom. Od tod omemba Moravč kot cesarske fare. Da je bila župnija Moravče cesarska nadarbina pomeni, da je bil cesar nekakšen lastnik njene posesti in imel pravico do uživanja posesti. Ob novi namestitvi je župnika lahko predlagal, patriarh pa ga je potrdil. Cesar Friderik III. je iz župnij na podedovanih celjskih posestih v soglasju s papežem Pijem II. leta 1461 ustanovil ljubljansko škofijo, v katero pa župnija Moravče ni bila vključena.

Ko je zaradi političnih vzrokov oglejski patriarhat prenehal obstajati, je  bila v času Marije Terezije 1751. ustanovljena goriška nadškofija, ki je prevzela župnije na ozemlju habsburške monarhije. Po reformi Jožefa II. je bila goriška nadškofija ukinjena, župnija Moravče pa leta 1787 priključena ljubljanski škofiji, katere del je še danes. Reorganizacija cerkvene uprave z reformami Jožefa II. je odpravila stare oglejske arhidiakonate in župnije povezala v dekanije. Moravče so postale dekanija že pod goriško nadškofijo leta 1783. Po vključitvi v ljubljansko škofijo je župnija Moravče, po odloku o ustanovitvi dekanij 1789, spadala pod dekanijo Dob. V začetku 19. stoletja je spet postala sedež dekanije, kar je skoraj neprekinjeno ostala do nove cerkvene reorganizacije na Slovenskem leta 1970, ko so meje dekanij prilagodili tedanjim občinskim mejam. Dekanija Moravče se je preimenovala v dekanijo Domžale.

Pomen ustanovitve fare na nekem območju ne pomeni le osnovanje svetne oblasti, temveč odločilno vpliva tudi na ostalo posvetno dogajanje. Z ustanovitvijo fare v Moravčah je Moravška dolina dobila center, okoli katerega se je začelo oblikovati družbeno življenje. Koncentracija cerkvenih in upravnih funkcij je omogočila razvoj naselij v bližini in postavila pogoje za začetke trgovine in obrti. Moravče so zaradi sedeža župnije v novejšem obdobju postale trg (s sejemskimi pravicami), dekanija in kasneje središče občine. Osnovanje srednjeveškega središčnega naselja se v njegovi funkciji odraža še danes, ko so Moravče kraj, kjer je pošta, šola, zdravstveni dom, sedež občine, župnije … Znotraj meja pražupnije se je oblikovalo tudi značilno moravško narečje.