V decembrski številki glasila Kopitarjev glas je bil na strani 14 objavljen intervju z g. Jožetom Mrvarjem, našim dolgoletnim župnikom, ki ga je opravil g. Gorazd Dominko. Besedilo intervjuja si lahko preberete v spodnjem prispevku, izvorni intervju z bogatim slikovnim gradivom pa si preberite v priloženi PDF datoteki (povezava se nahaja na koncu prispevka). 

Vabljeni k branju!

Če lahko goljufajo politiki …in drugi na oblasti, potem lahko tudi mi. Škoda, mar ne?

Če bi se danes otroci naučili in razumeli vseh 10 božjih zapovedi, policistov in sodnikov za prekrške ne bi potrebovali.

Zdi se, kot da človek še nikoli ni bil bližje božanstvu ali nebesom kot takrat, ko se odpro vrata Župnijskega urada Zapoge. Vse povprek je opaziti služabnike in sle najsvetejšega in tako kot tisti, ki ga varujejo, tudi oni zastopajo najvišje dobro. Že kot deček iz Cviblja pri Žužemberku je bil Jože Mrvar deležen verske vzgoje, leta 1952 je končal gimnazijo, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1958. Deloval je v župnijah Dobrepolje, Moravče, Dolenja vas, Leskovec pri Krškem, Šmarje - Sap, Zalog pri Cerkljah, zadnjih nekaj let je nepogrešljiv v eni najmanjših župnij v ljubljanski nadškofiji med Ljubljano in Kranjem, Kamnikom in Škofjo Loko, v zavetju Kamniških Alp. Tik pred pomembnim družinskim praznikom je beseda zlahka stekla o njegovi družini, o času, ko je bilo skoraj prepovedano praznovati božič, in današnjem adventu, ki ga mladina začenja in končuje s kozarcem v roki.

Pot vašega oznanjevanja, duhovniškega poslanstva v cerkvenem občestvu in v svetu, v katerega ste bili postavljeni, je pestra in dolga 57 let, kajne?
V znak hvaležnosti in za vse, kar sem storil v svojem duhovnem življenju, so mi že čestitali in mi želeli še veliko let zdravja. Občina Grosuplje mi je podelila celo občinsko odlikovanje z zlatim znakom, kdo ve, morda tudi zato, ker se povsod trudim vzpostaviti človeške odnose, nič drugače ni v Zapogah. Drug drugega moramo spoštovati, biti hvaležni vsakomur, ki skuša doprinesti k dobremu v družbi; pa naj gre za gasilce, Karitas, številne druge in prav za vse. In vsakega posebej vsak dan molim. Tudi za tiste, ki podpirajo cerkev. Brez armade molivcev in bolnikov, ki znajo darovati vnaprej osmišljeno trpljenje, in vseh, ki mislijo plemenito in dobro čutijo, nam ne bi uspe(va)lo.

Če se vrneva nazaj v vaše otroštvo, v Suho krajino, dolgo pozabljeno, zamolčano in odrinjeno deželo neodkrite lepote. Kakšni so spomini?
Bilo je osem otrok, dve sta umrli zelo mladi. V adventnem času so ata gledali, da so bili vsaj desetkrat v dnevih pred božičem pri maši, mama pa večkrat. Otroci smo bili pri maši skoraj vsak dan, še preden je zazvonil šolski zvonec. Vseskozi smo nabirali mah, jaslice pa izrezovali iz papirja in jih nalepili na majhne trske, ki smo jih zapičili v mah. Jaslice so bile vselej pripravljene pravočasno, pred božičem. Na sveti večer smo blagoslavljali hišo, ata so molili, ostali smo nosili blagoslovljeno vodo in kadilo, s katerim smo se sprehodili po vseh gospodarskih poslopjih. Ko smo zaključili, smo se vrnili k jaslicam, pokleknili in dokončali rožni venec. Mama so za večerjo pripravili večerjo in vsak od nas je dobil košček klobase, jabolko, če so bile že krvavice, pa so spekli še te. Bilo je slovesno in lepo. Večer sta lepo zaokrožili polnočnica in sedenje na peči, od koder smo opazovali jaslice.

Če greva nekoliko naprej, ko ste odšli v bogoslovje, kjer ste se študijsko in duhovno pripravljali na življenje in delo. Verjetno je bilo tam nekoliko strožje, kajne?
Tam smo se s devetdnevnico, poglobljenim molitvenim časom, ki ima poseben namen, pripravljali na praznik brezmadežne in takrat smo bili sprejeti v Marijino kongregacijo, kongregacijo duhovnikov in bogoslovcev in še zdaj obnavljamo to posvetitev. Spomnim se, da je adventni čas mineval hitreje kot doma, saj smo se vsak dan v adventu pogovarjali o dogodkih pred Jezusovim rojstvom in na božič obiskali domače, ki jih nismo videli vse od septembra, in se v semenišče vrnili na dan svetih treh kraljev.

Kako je bilo kaj s praznovanjem božiča v času socializma? Ste morali to početi bolj diskretno?
Niti ne! Drži, v Žužemberku je bilo strogo, a v župniji Dobrepolje, kjer sem služboval, ni bilo težav. V šoli so učence resda spraševali, koliko jih je bilo pri polnočnici, a represije s strani države pri nas ni bilo posebej čutiti. Če smo iskreni, veliko je bilo odvisno od učiteljev.

Povejte mi, kaj je pravzaprav advent?
Advent ni samo čakanje v križišču pred semaforjem, kjer gori rdeča luč, ki povzroča negodovanje, nestrpnost, slabo voljo, živčnost, neučakanost, utrujenost in skrbi. Advent je veliko več; je čas priprave, pričakovanja. Cerkvena liturgija imenuje advent vse štiri tedne pred božičem in jih pojmuje kot priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem! Je čas upanja, luči in čas, ko se spomnimo na preteklost, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in se pripravimo na prihodnost.

Pa danes, otroci vedo, kaj je advent, božič, da to ni zgolj darilo pod božičnim drevescem? Otroci še spoštujejo Boga?
Ga, ga! Jasli še vedno naredijo z velikim veseljem in še danes so me veseli povsod, kamor jih pridem pogledat. Pred kratkim so mi fantje in dekleta iz Zapog sicer prevzeli miklavževanje, čeprav nikoli ne pridejo v cerkev, niti za praznike jih ni videti, tam pa igrajo angelčke in Miklavža, poosebljeno dobroto … Le kako si drznejo? Včasih je bila tradicija, da se pred tem naredi spoved, zdaj pa ni ne spovedi, ne obhajila, ne maše. Skozi okno jih slišim, kako rjovejo in pravijo, to je tradicija. Ne moreš biti Miklavž in angel, če vanju ni prave vere. V gostilni se dobijo in v gostilni končajo. Za njih so to maškare! To ni prav. In pika!

Ko sva že ravno pri angelih, zdi se, kot da sva v nebesih …
Nihče nima tako obsežne zbirke angelov, kot jih imam jaz. Mora jih biti okoli devetsto. In rad jih imam že od svoje prve molitve "sveti angel". Prihajajo z vseh strani zemeljske oble in vsakega posebej sem vesel in pogled nanje me pomirja, pogosto jih prosim za pomoč.

Povejte mi, za kaj bi bilo v teh prazničnih dneh dobro prositi?
Gotovo ljudje nimajo notranjega miru. Za to bi morali del krivde prevzeti tudi novinarji. Ti iščejo slabe človeške lastnosti in o njih pretirano poročajo. Obstajajo pa tudi ljudje, ki delajo dobro in so kot taki nezanimivi. Izgubili smo tudi čut za poštenost, tega ni več. In če lahko goljufajo politiki … in drugi na oblasti, potem lahko tudi mi. Škoda, mar ne? Če bi se danes otroci naučili in razumeli vseh 10 božjih zapovedi, policistov in sodnikov za prekrške ne bi potrebovali.