Človeško življenje nam je sveto

Človeško življenje nam je sveto:

Zakaj Cerkev zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru

P. Herman Geißler FSO (več o avtorju)

Potem ko je splav v zadnjih desetletjih skoraj povsod legaliziran, se sedaj marsikje razpravlja o evtanaziji in pomoči pri samomoru. V nemalo deželah je evtanazija že zakonsko dovoljena in se tudi izvaja. V drugih o tem razmišljajo in bati se je, da bo legalizacija tovrstne prakse napredovala.

Ta razvoj sproža temeljna vprašanja, ki se jim ne moremo izogniti: Ali je življenje hudo bolnega človeka še vredno življenja, če ni nobenega izgleda več za ozdravitev? Ali je znamenje sočutja, če takemu  človeku pomagam, da se konča njegovo življenje in s tem njegovo trpljenje? Če je nekdo povsem osamel in ne želi več živeti, ali mu nismo dolžni izpolniti to željo? Ali ima človek pravico razpolagati s svojim življenjem in smrtjo? Ali so neozdravljivo bolni ali ljudje s hudimi bolečinami breme za družbo, ki ji ne morejo nič več dati, jo pa veliko stanejo? Ali bi bila pomoč pri samomoru ali evtanazija za take ljudi in za družbo v določenih primerih rešitev ali »odrešitev«?

Pomembno je, da najdemo jasne odgovore na ta vprašanja. Oblikovati moramo svojo vest. Kajti to, kar je po zakonu dovoljeno v vedno več deželah, zato še ni tudi moralno opravičljivo. Celo če država določenih zgrešenih dejanj nič več ne prepoveduje pod kaznijo, ostajajo takšna ravnanja grešna pred Bogom in pred našo vestjo.

Pri oblikovanju vesti verni kristjani poslušamo Cerkev, ki nam v razlagi božje besede kaže pot in smer in odgovarja tudi na nova vprašanja v luči razodetja. V pismu 14. julija 2020 je dikasterij za nauk vere ponovno priklical v spomin stališče Cerkve glede vprašanja evtanazije in pomoči pri samomoru. Gre za nadaljevanje okrožnice Janeza Pavla II. , ki je izšla 25. marca 1995, natanko pred 30 leti. Papež Frančišek je navodilo v avdienci 25. junija 2020 odobril in naročil, da se objavi.

»Samaritanus bonus« - »Usmiljeni Samarijan«: s temi besedami se začenja omenjeno pismo dikasterija za vero. Že te besede kažejo, kako gleda Cerkev na bolne in umirajoče: z očmi usmiljenega Samarijana, o katerem pripoveduje Jezus v evangeliju. Ta mož iz Samarije vidi na pol mrtvega človeka ležati ob poti, zasmili se mu, v njegove rane izlije olja in vina in jih obveže, privede ga v gostišče in poskrbi zanj (prim. Lk 10,30-37).

1. Temeljno sporočilo Cerkve

Nauk Cerkve, ki korenini v evangeliju, je predvsem odločen »da« življenju, vsakemu človeškemu življenju, predvsem življenju, ki je ogroženo in ranjeno. Iz te vseobsegajoče pritrditve življenju izpeljuje zgoraj omenjeno pismo dikasterija za nauk vere tri temeljne usmeritve, ki so pomembne za pravi odnos do hudo bolnih in umirajočih.

Prva usmeritev se glasi: »Zavzeti se za bližnjega« (I). Vsi ljudje, še posebno pa tisti, ki delajo v zdravstvu, imajo nalogo, da se zavzamejo za bolne in trpeče ljudi. Medicina je v zadnjih desetletjih izjemno napredovala in za to moramo biti hvaležni. Vse možnosti, ki jih nudita medicina in nega, morajo služiti blagru ljudi. To pomeni, da morajo pomagati zdraviti bolne ali pa, če to ni mogoče, skrbeti zanje vse do njihove naravne smrti.

S tem je povezana druga usmeritev: »Oznanilo upanja« (II). Kot verniki smo povabljeni, da imamo pred očmi Jezusa: On je na križu prevzel nase vse naše bolečine, za nas je šel v smrt, tretji dan vstal od mrtvih in nam v nebesih pripravil prostor. Nam in vsem bolnim more dati upanje: blizu nam je, še posebno v trpljenju. Ne pusti nas samih, tudi v smrti ne. Obljublja nam vstajenje in večno življenje. Želi, da smo tudi mi blizu trpečim in umirajočim, da stojimo ob njihovi postelji, kakor so Marija in žene stale pod Jezusovim križem. To »ostajanje« pri umirajočih, to vztrajanje in bližina so nadvse pomembna »znamenja ljubezni in upanja« (II).

Pismo na koncu priporoča še tretjo usmerjenost: »gledati s srcem, kot je gledal Samarijan« (III). Kaj vidi srce Samarijana v trpečem človeku? Njegovo enkratno dostojanstvo. Cerkev je prepričana, da more to dostojanstvo »zaznati že pravilno usmerjen razum« in ga »potrjuje luč vere«. Dejansko je tako, da ima večina ustav modernih držav svoje izhodišče v priznavanju človekovega dostojanstva vseh državljanov. Tega dostojanstva ljudem ne podeljuje država. Obstaja pred državo in pripada vsakemu – prav zato, ker je človek, neodvisno od njegove starosti, nadarjenosti, izobrazbe, izvora ali zdravja. Spoštovanje človekovega dostojanstva je osnova človekovih pravic, ki pripadajo vsem ljudem in uravnavajo ter urejajo skupno življenje v družbi. Prva in temeljna človekova pravica pa je pravica do življenja.

Krščanstvo je bistveno prispevalo k temu, da se je človekovo dostojanstvo v teku časa bolj in bolj priznavalo in upoštevalo. Verniki vidimo v človekovem življenju poleg tega dar božje ljubezni. Vemo: vsak človek je od Boga hoten, ljubljen in ustvarjen. Vsak človek, tako zatrjuje dikasterij za vero, je poklican biti »podoba in odsev Boga« (1 Kor 11,7; 2 Kor 3,18). Človekovo dostojanstvo je v tej poklicanosti. Bog se je učlovečil, da bi nas rešil, ko nam je obljubil odrešenje in nas določil za občestvo z njim: v tem je zadnji temelj človekovega dostojanstva« (III).

Oznanilo Cerkve je veliki »da« življenju. Ta »da« se kaže v pripravljenosti (1) zavzemati se za bolne in trpeče ljudi, (2) jim biti blizu in jim nuditi upanje in (3) vedno spoštovati njihovo neodtujljivo dostojanstvo kot ljudi, ki so bili ustvarjeni od Boga in določeni za večno življenje.

Iz tega trojnega »da« sledi trojni »ne«:

Prvi »ne« velja samomoru: Kakor ne moremo moralno opravičiti umora, tako tudi samomora ne. S takšnim dejanjem človek zavrača božje gospostvo in božjo ljubečo previdnost. Pregreši se tudi zoper pristno ljubezen do sebe in se odtegne dolžnostim do drugih ljudi. Resni psihični problemi morejo zmanjšati krivdo človeka, ki si vzame življenje. Zato Cerkev danes z zaupanjem prosi za ljudi, ki so si vzeli življenje in jih priporoča božjemu usmiljenju. A sam po sebi je samomor huda kršitev ljubezni do Boga, do sebe in do drugih.

Drugi »ne« izreka Cerkev, ko gre za pomoč pri samomoru: Takšna pomoč ni znamenje sočutja, ampak človekov poraz (resignacija) pred trpljenjem. Glede tega pravi dokument dikasterija za vero: »Nuditi pomoč pri samomoru je neopravičljivo sodelovanje pri nedovoljenem dejanju, dejanju, ki nasprotuje odnosu do Boga in bratskim vezem, ki ljudi medsebojno povezujejo« (V,1). Pomagati človeku pri hudo grešnem dejanju je proti božji volji in proti ljubezni do tega človeka.

Tretjič: Zavrniti je treba tudi vsako obliko evtanazije. Evtanazija je, tako pravi omenjeno pismo, »zločin proti človeškemu življenju, ker se človek s tem dejanjem odloči, da direktno povzroči smrt drugega nedolžnega človeškega bitja« (V,1)

2. Nekatera pomembna razlikovanja

Da bi mogli bolje razumeti »ne«, ki ga Cerkev izreka evtanaziji in pomoči pri samomoru, so pomembna nekatera razlikovanja. Pred očmi pa moramo imeti tudi načine pomoči, ki jih Cerkev priporoča, da bi bili na človeka vreden način blizu hudo bolnim in umirajočim.

Pustiti ljudem umreti – odklanjanje »pretirane terapevtske vneme«

Potrebno je razlikovati med evtanazijo in odločitvijo, da človeka pustimo umreti. Moderna medicina nudi številne terapije, ki morejo za daljši čas odložiti smrt hudo bolnega. V tej povezavi se zastavlja vprašanje: Ali je moralno gledano zapovedano, da uporabimo vse možne terapije? Odgovor na to vprašanje je »ne«. So stanja, v katerih se moremo ali včasih celo moramo odpovedati nadaljnjim zdravniškim posegom. Odklanjamo tako imenovano »pretirano terapevtsko vnemo« (V,2), ki prispeva samo k temu, da umetno odgodimo smrt. Kateri kriteriji se tu upoštevajo?

Pomembno je razlikovati med »sorazmernimi« in »nesorazmernimi« terapijami. Sorazmerne terapije so prilagojene položaju bolnika in zato zapovedane. Nesorazmerne terapije glede na stanje pacienta pa niso upravičene, niso v nobenem razmerju do pričakovanih rezultatov in zato niso obvezujoče. Primer: Če pri devetdesetletnem pacientu z mnogimi zdravstvenimi težavami odkrijejo neozdravljivega raka, se ta ni dolžan podvreči dolgotrajni operaciji, ki bi morda samo za nekaj mesecev odložila smrt. Ni dolžan privoliti v presaditev organa ali v kemoterapijo, ki ima veliko stranskih učinkov in more biti tudi psihično obremenjujoča. V tem smislu se je Janez Pavel II. v svoji zadnji bolezni odpovedal temu, da bi ga še enkrat prepeljali v bolnišnico in ga intenzivno medicinsko obravnavali. Rekel je: »Lasciatemi andare!« - »Pustite me oditi!«

V določenih okoliščinah se smejo zdravniki odpovedati nadaljnjim medicinskim posegom. Pri tem pa morajo ravnati po najboljšem vedenju in vesti in upoštevati morebitne odločitve  pacienta ali voljo zakonitega namestnika oziroma bližnjega sorodnika. Odpoved nesorazmernim terapevtskim posegom nima nič skupnega z evtanazijo. Gre za nekaj čisto drugega: za preprosto sprejetje konkretnega položaja, za sprejetje bližnje smrti, za to, da pustimo umreti človeka, katerega življenjska pot se tu na zemlji končuje.

Zagotoviti osnovno oskrbo

Včasih je dovoljeno ali celo obvezno, da se odpovemo nesorazmernim terapijam. Seveda tudi v takih položajih obstaja vedno dolžnost glede osnovne oskrbe bolnika. K temu spada predvsem nudenje hrane in tekočine, osnovne oskrbe in običajne nege. Tudi tako imenovane paciente v budni komi je treba oskrbovati z vodo in hrano (V,8). Pri tem gre za paciente, pri katerih organizem deluje, a niso pri zavesti. Lahko se zgodi, da ostanejo pacienti več let v tem stanju. Ker ti pacienti niso mrtvi, ampak živijo, smo jih dolžni oskrbovati z vodo in hrano, ker bi sicer umrli zaradi pomanjkanja vode in hrane. To bi bila prikrita oblika evtanazije.

Uporaba paliativnih metod

Težke bolezni in bližajoča se smrt so pogosto povezani s hudimi bolečinami. Ker danes človeško življenje traja dlje kot nekoč, so številnejši tudi starostni zapleti in bolečine. Paliativna medicina se trudi tovrstne bolečine napraviti znosne in pacientom nuditi človeško in duhovno spremljanje. (V,4)

Bolečine gotovo spadajo k človeškemu življenju. Pod biološkim vidikom so opozorilno znamenje in imajo svoj smisel. Po krščanskem nauku moremo svoje bolečine povezati tudi s Kristusovim trpljenjem. Če jih zavestno sprejmejo, se morejo verni ljudje na ta način povezati s križanim Gospodom in svoje trpljenje narediti rodovitno za druge. Toda pogosto bolečine vplivajo tudi na psiho. Ne bi bilo modro, če bi od vseh ljudi zahtevali skoraj junaško povezanost s trpečim Kristusom. Človeška in krščanska modrost priporočata, da večini hudo bolnih nudimo zdravila, ki jim olajšajo trpljenje. Seveda je tudi tu potrebno upoštevati sorazmernost, predvsem v zvezi s tako imenovanimi pomirjevali (sedativi) (V,7). S tem je mišljeno dajanje zdravil, ki pacientom omejijo zavest.

Paliativna uporaba pomirjeval je načelno dovoljena kot sredstvo za ublažitev neznosnih bolečin. Vendar pa bolnim in umirajočim ni dovoljeno brez tehtnih razlogov odvzeti zavesti. Biti morajo namreč sposobni izpolniti svoje človeške, družinske in verske dolžnosti, da se dobro pripravijo na dokončno srečanje z Bogom. Morebitno skrajšanje življenja zaradi jemanja takih zdravil pri tem ni direktno hoteno, ampak je indirektna posledica. Če pa bi imelo dajanje pomirjeval neposredni namen, da povzroči smrt pacienta, bi šlo za skrito obliko evtanazije.

Ustanavljati hospice

Najbolj primeren kraj za oskrbo bolnih in umirajočih je družina. Tu se trpeči ljudje običajno počutijo varne, tukaj izkušajo bližino in spoštovanje svojih najbližjih, tu je zato tudi najboljše človeško okolje za srečanje s smrtjo. Bolniška oskrba na domu, ki se je razširila v mnogih deželah, je pri tem v veliko pomoč. Pomembno je, da se ta način oskrbe kolikor mogoče pospešuje in razširi.

Pogosto pa so družine preobremenjene z oskrbo umirajočih. Zato obstajajo hospici, to so ustanove, v katere sprejemajo na smrt bolne, »da umirajočim nudijo oskrbo do zadnjega trenutka življenja« (V,5). V teh hospicih opravljajo velike stvari. Papež Frančišek je poudaril, »koliko dobrega naredijo hospici za paliativno oskrbo. V njih na smrt bolne spremljajo s strokovno medicinsko, psihološko in duhovno pomočjo, da bi mogli poslednji odsek svojega zemeljskega življenja dostojno preživeti. Želim si«, - tako dodaja k temu sveti oče, »da bi bila ta središča še naprej kraji, na katerih bi se zavzeto opravljala 'terapija dostojanstva', in se pospeševala ljubezen in spoštovanje do življenja« (V,5).

V Italiji in drugih deželah obstajajo tudi hospici za otroke, v katere sprejemajo hudo bolne in močno prizadete otroke in zanje skrbijo. Žal so taki otroci danes pogosto s splavom umorjeni že v materinem telesu. Gibanje za otroške hospice naj bi starše opogumilo, da bi sprejemali tudi hudo bolne in pohabljene otroke in jim dopustili zagledati luč sveta, jim dali ime in, če gre za kristjane, jih krstili in zanje molili. Otroški hospici omogočajo, da so ti dojenčki in majhni otroci deležni nege in oskrbe, čeprav bodo morali kmalu umreti. Pri tem tudi starše pri soočanju s to zelo težko situacijo spremljajo psihološko, človeško in duhovno (V,6).

Pismo Usmiljeni Samarijan torej poudarja, katere reči Cerkev priporoča, da bi hudo bolnim in umirajočim stali ob strani na človeka vreden način. To so: primerna nega, a nobenih nesorazmernih posegov, uporaba paliativnih metod za zmanjšanje bolečin, kakor tudi pospeševanje hospicev, ki omogočajo dobro medicinsko, človeško in duhovno spremljanje.

3. Zlo in posledice evtanazije ter pomoči pri samomoru

Ker se povečuje pritisk, da bi sprejeli evtanazijo in pomoč pri samomoru, se moramo na koncu še natančneje posvetiti temu vprašanju. Etimološko »evtanazija« pomeni »dobra smrt«, »prijazna smrt«, »smrt brez posebnih bolečin«. Danes ta izraz praviloma izraža »usmrtitev iz usmiljenja«. Te lepo zveneče besede nas ne smejo zmesti, kajti tu gre za ubijanje.

Janez Pavel II. je evtanazijo takole opredelil v okrožnici Evangelij življenja: »Pod evtanazijo v strogem  pomenu je treba razumeti dejanje ali njegovo opustitev, ki po svoji naravi in z zavestnim namenom  privede do smrti, da bi se  tako končala vsaka bolečina« (EV 65). Obstaja torej aktivna evtanazija, npr. z dajanjem smrtonosne snovi, in obstaja tudi pasivna evtanazija, npr. kot opustitev hranjenja ali oskrbe z vodo.

V moralnem pogledu je »evtanazija težka kršitev božjega zakona« (EV 65). Nikoli ni namreč dovoljeno ubiti človeka, pa naj gre pri tem za zarodek, za otroka, za odraslega, za ostarelega, za neozdravljivo bolnega ali za umirajočega. V nobenem primeru tudi ni dovoljeno hoteti dejanje, ki vodi v smrt samega sebe ali nekoga drugega. Nobena avtoriteta nima pravice ukazati ali dopustiti takega dejanja, ker s tem prestopi božjo postavo. Gre za žalitev dostojanstva človeške osebe, za zločin proti življenju.

Možno je, da kdo zaradi dolgotrajnih in skoraj nevzdržnih bolečin želi, da bi končal to življenje. V takih primerih more biti človekova krivda zmanjšana. Vendar ostane nespremenjeno moralno vrednotenje dejanja, ki povzroči smrt. Strokovnjaki k temu pravijo, da je taka želja ljudi s hudimi bolečinami običajno tesnoben krik po pomoči in človeški bližini. Hudo bolni in umirajoči potrebujejo poleg pomoči  zdravniške ter negovalne oskrbe ljubezen in pozornost, ki jim jo lahko nudijo samo domači, sorodniki in prijatelji.

Evtanazija in pomoč pri samomoru nikakor nista »odrešitev« ali izhod iz zelo bolečega, morda dramatičnega položaja. Nista znamenje resničnega sočutja, ampak kapitulacija pred trpljenjem. Evtanazija je zavračanje bližine trpečemu vse do njegove smrti, zavračanje »ostajanja« pri njem in spoštovanja njegovega človeškega dostojanstva.

Evtanazije ali pomoči pri samomoru ni mogoče opravičiti z argumentom, da človek na osnovi pravice do samoodločitve svobodno razpolaga s svojim življenjem. Svoboda ne pomeni popolne avtonomije. Svoboda ima meje, ki jih je treba spoštovati, da ne postane nečloveška in uničujoča. Kdor meni, da more končati svoje lastno življenje ali življenje hudo bolnega, ne uporablja svoje svobode, ampak jo zlorablja. Prezira dostojanstvo, ki mu pripada kot človeku. Pozablja, da je edino Bog gospodar nad življenjem in smrtjo.

Evtanazija nasprotuje tudi temeljnemu načelu zdravniške etike. Že v predkrščanskem obdobju je Hipokratova prisega zahtevala od zdravnika, da se zaveže k brezpogojnemu spoštovanju človeškega življenja. Če zdravnik ne služi več življenju, ampak smrti, ima to hude posledice za odnos med zdravnikom in pacientom. Danes gre zakonodaja ponekod celo tako daleč, da zdravniku odreka možnost ugovora vesti. To je dodatna huda krivica.

Končno je treba jasno in razločno povedati, da predstavlja uzakonjenje evtanazije ali pomoči pri samomoru veliko zlo, ki se mu moramo kristjani po vesti upreti. Tovrstni zakon ne nasprotuje samo božji zapovedi in dostojanstvu, ki pripada vsakemu človeku, ampak spodkopava tudi temelj civilizirane družbe. Papež Frančišek je pogosto svaril pred tako imenovano »kulturo odmetavanja«, v kateri je človek, ki ne prinaša več nobene »koristi«, potisnjen vstran ali povsem odstranjen. Družba, tako poudarja papež, zasluži status civiliziranosti, če razvije protitelesa proti kulturi odmetavanja, če priznava neodtujljivo vrednost človeškega življenja, če dejavno uresničuje in ohranja solidarnost kot osnovo skupnega življenja« (V,1).

Uzakonitev evtanazije in pomoči pri samomoru ni znamenje civiliziranosti, ampak nazadovanje družbe in izguba pristne človečnosti. Če odpravimo načelo varovanja življenja – pa naj bo to na začetku ali na koncu življenja – ima to vedno dramatične posledice.

Sklep

Življenje je dar, a se na zemlji konča: smrt nas gotovo doleti. Tudi naša generacija se mora naučiti reči »da« življenju in smrti. Znamenje resnično človeške družbe je, če sprejema bolne, trpeče in umirajoče. Benedikt XVI. piše v svoji okrožnici Rešeni v upanju: »Družba, ki ne more sprejeti trpečih in jim pomagati v trpljenju, je strašna in nehumana družba« (čl. 38). Uzakonjenje in prakticiranje evtanazije in pomoči pri samomoru nista znamenji pristne človečnosti, ampak ravno njeno nasprotje.

Kot kristjani smo poleg tega prepričani, da smrt sicer konča tek zemeljskega življenja, a hkrati odpre dostop k neumrljivemu življenju. Nam je namenjena tolažilna beseda sv. Pavla: »Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi« (Rim 14,7-8). Tudi pri težki bolezni, v hudem trpljenju in pred obličjem smrti ne smemo zavreči svojega življenja in življenja drugih ljudi. Kajti nismo sami. Pripadamo Gospodu in smo varni v njegovem Srcu. On je usmiljeni Samarijan, ki nas nikoli ne zapusti.