Nedelja spomina posvetitve Lateranske bazilike (9. 11. 2025)
Drage sestre in dragi bratje v Kristusu!
Danes praznujemo 1701 obletnico posvetitve nadbazilike Najsvetejšega Odrešenika ter svetih Janeza Krstnika in Evangelista, splošno znane kot Nadbazilika Svetega Janeza Lateranskega, na Celijskem griču mesta Rim. Poleg papeške palače, ki jo je Cerkvi podaril cesar Konstantin, je bila zgrajena ta veličastna cerkev in leta 324 posvečena. Je najstarejša javna cerkev v Rimu in najstarejša bazilika zahodnega sveta. V njej je še danes sedež rimskega škofa (papeža) in ima naslov: EKUMENSKA MATIČNA CERKEV KATOLIŠKIH VERNIKOV ali preprosto: mati vseh cerkva. Romarji v Rim se jo verjetno dobro spomnimo, saj smo tam šli skozi sveta vrata in se največkrat v mesto peljali ravno mimo nje in veličastnega spomenika sv. Frančiška in sobratov, ki so sem prinesli svoja preprosta pravila in dobili blagoslov papeža Honorija III.
Posnemajmo njegovo veliko zaupanje v Marijino priprošnjo, saj neizmerno ljubi Cerkev, kakor ljubi svojega Sina Jezusa Kristusa.
Zahvalna nedelja je kot nalašč priložnost, da smo, poleg za dobrine s katerimi nas obsipa Božja in bratovska dobrota, hvaležni Bogu za to, da smo povezani v eno sveto katoliško in apostolsko Cerkev, ki pod varstvom Marije Matere Cerkve in njenega moža sv. Jožefa, ki je varuh svete Cerkve, vztrajno pluje v vetru Svetega Duha proti dovršitvi Božjega Kraljestva. Današnje berilo nam pove kolike milosti pritekajo iz zakramentov Cerkve vsem nam, njenim udom in otrokom. Takole opisuje potoke milosti, ki pritekajo iz templja prerok Ezekijel: "Ko bo ta voda prišla tja, bo ta postala zdrava, in kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo. Ob reki bo na obeh bregovih rastlo vsakovrstno sadno drevje. Njegovo listje ne bo ovenelo in sadja mu ne bo zmanjkalo. Vsak mesec bo rodilo nov sad, kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo." Kakšno bogastvo, kakšna čudovita moč Svetega Duha, ki poživlja in nenehno gradi in prenavlja Kristusovo Cerkev in jo, v apostolskem izročilu pravega evangeljskega nauka, daje za mater vsem otrokom sveta. Zahvaljujmo se vedno za to milost in imejmo radi Cerkev. Cerkev kot občestvo krščenih, kot Kristusovo telo z bogastvom darov njenih udov in Cerkev kot potujoče Božje ljudstvo, ki roma v upanju in veri, popolni ljubezni naproti.
Imejmo pa radi in bodimo tudi hvaležni za našo župnijsko cerkev, naš tempelj Božje navzočnosti, čudovito stavbo častitljive starosti, ki nas pod svojo streho zbora kot piščeta, v svetlobi Evharistije, Sonca našega življenja. V njej se počutimo kot doma (no, vsaj jaz se, upam da tudi večina izmed vas?!). In kdo ne skrbi za svoj dom, za njegovo streho in varnost, za to, da se v njem počutimo dobro. V svetlobi teh čudovitih luči beremo in poslušamo njegovo Besedo, da ob daritvenem oltarju, ki predstavlja Kristusa, sodarujemo najsvetejšo zahvalno daritev Bogu ter od nje prejemamo Evharistijo, kot hrano za naše večno življenje. V naši cerkvi imamo prelep krstni kamen, kjer smo bili mnogi krščeni: spomnimo se hvaležno našega krsta vsakič, ko vstopimo v cerkev in se pokrižamo z blagoslovljeno vodo ter s poklekom počastimo Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.
Hvaležni smo tudi za nebeško Cerkev, ki je z Marijo Materjo Cerkve, angeli in svetniki ne le upodobljena na naših oltarjih, marveč živo navzoča pri vsaki sveti daritvi, še posebej pri spremenitvi kruha in vina v Jezusovo telo in kri. V evangeliju smo slišali kako je Jezus "pospravil" tempelj Očetove prisotnosti med božjim ljudstvom. On je pravi tempelj, ki je kot Božji sin v evharistiji stalno prisoten med nami. In ne le, da je tempelj on. Pavel veličastno vzklikne: "Ali ne veste, da ste božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če kdo podira Božji tempelj, njega bo Bog končal. Kajti Božji tempelj je svet, in taki ste vi?" In, če je naše telo tempelj Svetega Duha, potem je povsem naravno, da je življenje izključni Božji dar, s katerim človek ne gospoduje ampak ga neguje, varuje in spoštuje od spočetja do naravne smrti. Je treba k temu še kaj dodati? Menim, da nam ni potrebna nobena kampanja, ampak le vera in zaupanje v Božjo previdnost. In v to, da nas Bog ljubi. Odločimo za življenje in bodimo hvaležni. Povezani smo močni v veri, trdni v upanju in dejavni v ljubezni. Hvaležnost pa se ne kaže le v dobrem mnenju o nekom ali nečem, ampak jo je treba tudi izraziti ubesediti. Najbolje to storimo z besedo: Hvala! Hvala ti, hvala vam, hvala Bogu. Izrecimo to besedo danes.
diakon Lojze