Spomini na moje posvečenje in novo mašo

Moja pot do duhovništva je malo drugačna. Bil sem že zaposlen v poklicu a sem pri 17 letih doživel čudežno močno poklicanost: "Pridi in hodi za menoj!" Od takrat se je vse spremenilo. Duhovne vaje pred posvečenjem smo imeli na Sveti gori. Premišljeval sem ali bom zdržal v tem zahtevnem poklicu? Močno hrepenenje sem usmeril v prošnjo Mariji za vztrajnost. Zavedal sem se, da bodo prišli viharji (to se je najbolj pokazalo v Žužemberku – slovenskem Vukovarju) in da moraš vzeti križ na rame. Molitev me je gor držala in podpora dobrih ljudi. Dan posvečenja (bilo nas je posvečenih 37 diakonov) sem doživljal drugače kot drugi, ki so šli do duhovništva po "normalni" poti. Med posvečenjem doživiš potrditev Cerkve, da si poslan. Ležeš na tla in s tem pokažeš, da si zapustil svet in sprejel mašniško oblačilo za drugo življenje s Kristusom. Zavedal sem se, da je poklic težak in da bom moral biti tudi "na špici, kamor treska. Tam pa je prostora samo za enega in za Božjo pomoč". Jemal vse vedno vse zelo realno. Trdno sem imel pred seboj klic in svoje geslo: Franc, pojdi na pot, ki ti jo je pokazal Gospod; naj bo kriva ali ravna, ne zapusti je nikdar! To je moja pot že 43 let. Na njej je bilo kar nekaj izzivov in ovir, ki sem jih z Njegovo pomočjo preskočil. Med svojim prvim novomašnim blagoslovom sem mislil na mamo in očeta, ki žal nista dočakala nove maše. Oče si je tega zelo želel, saj je ves gorel za Cerkev. Ampak sprejeti moraš kar je. Sprejem je bil pri Sv. Križu, kjer so bili posebno zagreti domači pevci. Novo mašo pa sem imel 11. 7. 1976 pri sv. Heleni v Dolskem ter ponovitev v Moravčah.

Novomašniku Vitu pa za popotnico rečem tole: Če hočeš vztrajati, pojdi pogosto v tišini na kolena, pred Najsvetejše, s prošnjo, naj ti da moč za viharje in te obvaruje čeri, kamor lahko nasede čolnič življenja.

Franc Povirk,
župnik v Pečah