Po razdelitvi slovenskega ozemlja med salzburško in oglejsko vplivno območje leta 811 je območje Moravške doline pripadlo oglejskim patriarhom in ostalo del patriarhata do leta 1752, ko je prešlo pod goriško nadškofijo in šele leta 1787  postalo del ljubljanske škofije. Prvi misijonarji v obdobju po slovanski naselitvi so prišli na Moravško iz Ogleja. Cerkveni zgodovinarji so mnenja, da je prafara Moravče nastala okoli leta 1100 ali pa celo prej. Prafari Dob in Moravče nista nastali iz mengeške prafare, temveč sta bili ustanovljeni skupaj z večino prafar na Gorenjskem. Nekakšen pokazatelj zgodnje ustanovitve župnije je farni zavetnik sv. Martin. Moravška dolina je zagotovo bila pokristjanjena že v času rimske države, to potrjujejo tudi arheološke izkopanine v Križevski vasi. Ali je verska tradicija skupaj s staroselci zamrla ali ne, ni potrjeno. Najbolj verjetno se zdi, da so ozemlje Moravške doline ponovno pokristjanili oglejski misijonarji v srednjem veku. Župnija se prvič omenja v listini, izdani med leti 1232 in 1246. Prvi župnik, Vitigo Limbarski, ki je tu omenjen, izhaja iz rodovine limbarskih, domačih plemičev. Listine ga omenjajo leta 1286. Zgodnje vizitacije župnije in popis dajatev kažejo na to, da je bila Moravška dolina v srednjem veku revna. Upravno je oglejski patriarhat razdelil cerkveno oblast na arhidiakonate. Prvotno je Moravška prafara spadala v kranjski arhidiakonat, ko pa se je ta delil na gorenjskega in dolenjskega je pripadla gorenjskemu arhidiakonatu. Arhidiakoni so bili večkrat tudi župniki v Moravčah. Ozemlje in dohodki moravške prafare so pripadali oglejskemu patriarhatu, ko je ta začel izgubljati svetno oblast na Kranjskem, je zemljiška posest in patronat pripadal goriškim, nato celjskim grofom, nazadnje 1456. pa Habsburžanom. Od tod omemba Moravč kot cesarske fare. Da je bila župnija Moravče cesarska nadarbina pomeni, da je bil cesar nekakšen lastnik njene posesti in imel pravico do uživanja posesti. Ob novi namestitvi je župnika lahko predlagal, patriarh pa ga je potrdil. Cesar Friderik III. je iz župnij na podedovanih celjskih posestih v soglasju s papežem Pijem II. leta 1461 ustanovil ljubljansko škofijo, v katero pa župnija Moravče ni bila vključena. Ko je zaradi političnih vzrokov oglejski patriarhat prenehal obstajati, je  bila v času Marije Terezije 1751. ustanovljena goriška nadškofija, ki je prevzela župnije na ozemlju habsburške monarhije. Po reformi Jožefa II. je bila goriška nadškofija ukinjena, župnija Moravče pa leta 1787 priključena ljubljanski škofiji, katere del je še danes. Reorganizacija cerkvene uprave z reformami Jožefa II. je odpravila stare oglejske arhidiakonate in župnije povezala v dekanije. Moravče so postale dekanija že pod goriško nadškofijo leta 1783. Po vključitvi v ljubljansko škofijo je župnija Moravče, po odloku o ustanovitvi dekanij 1789, spadala pod dekanijo Dob. V začetku 19. stoletja je spet postala sedež dekanije, kar je skoraj neprekinjeno ostala do nove cerkvene reorganizacije na Slovenskem leta 1970, ko so meje dekanij prilagodili tedanjim občinskim mejam. Dekanija Moravče se je preimenovala v dekanijo Domžale. Pomen ustanovitve fare na nekem območju ne pomeni le osnovanje svetne oblasti, temveč odločilno vpliva tudi na ostalo posvetno dogajanje. Z ustanovitvijo fare v Moravčah je Moravška dolina dobila center, okoli katerega se je začelo oblikovati družbeno življenje. Koncentracija cerkvenih in upravnih funkcij je omogočila razvoj naselij v bližini in postavila pogoje za začetke trgovine in obrti. Moravče so zaradi sedeža župnije v novejšem obdobju postale trg (s sejemskimi pravicami), dekanija in kasneje središče občine. Osnovanje srednjeveškega središčnega naselja se v njegovi funkciji odraža še danes, ko so Moravče kraj, kjer je pošta, šola, zdravstveni dom, sedež občine, župnije … Znotraj meja pražupnije se je oblikovalo tudi značilno moravško narečje. Nejc Capuder   Moravški župniki Moravški župniki so imeli v zgodovini odlične cerkvene in druge službe. Imena prvih župnikov niso znana, seznam za prva stoletja obstoja župnije je zato pomanjkljiv.   Ime Obdobje delovanja Druge službe Wittigo de Lilgenberch (Vitigo Limbarski) 1286 - 1302 prvi znani moravški župnik, naddiakon Savinjske doline, upravitelj samostana Velesovo Lambert do 1343   Marchlin Gall od 1343   Urh pl. Gultenauer 1385 - 1408 naddiakon Kranjske in Marke, vikar v Ljubljani Janez Angellati ni znano   Luka Patiška ni znano   Peter Polc 1423 - 1451 naddiakon za Gorenjsko, vikar pri sv. Petru v Ljubljani, ključar velike Marijine bratovščine v Kamniku Viljem Polc 1464 - 1476 naddiakon in vikar pri sv. Petru v Ljubljani Lenart omenjen 1474   Mihael omenjen 1488 oglejski komisar - naddiakon Peter Knauer do 1498 doktor civilnega in cerkvenega prava, stolni prošt, radovljiški župnik, beneficiarij Ivan pl. Altspaver predlagan 1498, a ne potrjen Ludvik Puthedlanus ni znano doktor svobodnih umetnosti Vid Naglič od 1498   Jurij pl. Slatkonja 1507 - 1522 beneficiarij v Moravčah, dunajski škof Juka Turk omenjen 1550   Ferdinand baron pl. Urberg omenjen 1557   Peter pl. Seebach 1558 - 1568 1568 imenovan za ljubljansekga škofa Jurij Pogača do 1563   Janez Krstnik Engelbrecht 1563 - 1571 oglejski komisar Luka Polc omenjen 1576   Janez Krstnik de Gierio od 1581   Ivan Butalec 1587 - 1605   Filip Wasserman 1605 - 1611 ljubljanski kanonik Jurij Jurlič 1611 - 1613 diplomant bogoslovja in magister modroslovja, kaplan nadvojvode Ferdinanda Gregor Hauman 1613 - 1630   Janez Murmajar ni znano   Urban Sever 1636 - 1640 cesarjev kaplan Jurij Belovič 1643 - 1658 1658 imenovan za tinjskega škofa Peter Frančišek Pistorij 1658 - 1683 papež Aleksander ga je imenoval za apostolskega tajnika, cesarski svetnik Gregor Cuderman 1683 - 1694   dr. Ivan Žiga Benaglio 1699 - 1725   Andrej Ferdinand pl. Wernegkh 1725 - 1750   Ferdinand Benedikt Gabriel baron Erberg 1750 - 1760   Henrik Frančišek Ferdinand pl. De Werth 1761 - 1781 ustanovil sklad za štipendije za nakup knjig goriškim in ljubljanskim bogoslovcem Bernard Lukančič 1781 - 1782 župnijski administrator Andrej Ignacij Počepek 1783 - 1792 dekan, komisar in konzistorialni svetnik goriškega nadškofa Tomaž Frančišek Pogačnik 1792 - 1799 doktor bogoslovja, profesor cerkvene zgodovine in prava, konzistorialni svetnik Janez Nepomuk Marian Grundtner 1800 - 1818 cesarjev kaplan, konzistorialni svetnik Janez od Boga Kuralt 1818 - 1822 župnijski administrator Andrej Jeras 1824 - 1838 dekan, konzistorialni svetnik, okrajni šolski nadzornik Blaž Lipovec 1838 - 1849   Janez Krstnik Toman 1845 - 1888 kanonik, ljudski poslanec v deželnem zboru Frančišek Pavel Petrovič 1888 župnijski administrator Tomaž Kajdiž 1888 - 1899 dekan, 1899 umeščen za kanonika v Ljubljani Janez Krstnik Bizjan 1899 - 1929 dekan Janez Kapistran Cegnar 1929 - 1937 dekan, škofijski duhovni svetnik Jernej Hafner 1937 - 1945   Valentin Jerše 1945 - 1946   Franc Vrolih 1946 - 1963 prodekan moravške dekanije, duhovni svetnik Jože Mrvar 1963 - 1981 dekan Viktor Primožič 1981 - 2011   Kancijan Čižman od 2011    https://zupnija-moravce.rkc.si/index.php/content/display/31