Bela nedelja (XXXV, leto A, 19. 4. 2020)

Uvodnik

Jezusovi učenci so tri leta preživeli skupaj z Jezusom Spremljali so ga in se od Njega učili. In čeprav Jezus po svojem vstajenju od mrtvih ni več prisoten med učenci na način kot je bil pred svojim križanjem, pa učence še vedno uči. Ne samo naukov, ampak tudi kako živeti v tem svetu.

Tako se je Jezus prikazal učencem ko so bili zbrani vsi skupaj. Skoraj vsi, eden izmed njih (tj. Tomaž) je manjkal; in to je bilo za njega usodno, kajti posledično še vedno ni mogel verovati v resnico Jezusovega vstajenja. In pot do Tomaževega srca Jezus ni iskal izven skupnosti učencev: naslednjič je Tomaža srečal v času, ko je bil med svojimi brati. Na takšen način so apostoli skozi čas po veliki noči prišli do ugotovitve, da si Jezusa posameznik ne more prilaščati zase: Jezus je prišel za vse. Jezus prihaja tja, kjer sta zbrana dva ali trije.

Obenem pa so se tudi naučili kljub dejstvu, da so si med seboj zelo različni ljubiti drugega, kakor Jezus ljubi vsakega apostola enako. Kakor pravi tudi sv. Beda Častitljivi: "Ko se Božja ljubezen širi v naših srcih, takoj začne porajati ljubezen do bližnjega."

In ko se veselimo dejstva, da smo odrešeni, se zanj tudi zahvaljujemo. Takšno veselje pa ne more ostati samo pri nas. Sporočiti je treba bratom in sestram. Veselje pa je vedno nalezljivo: kmalu se ne veselim več samo nad svojim novi življenjem, ampak tudi nad novim življenjem svojega brata in sestre.

Matej Rus

Obvestila

Danes, 19. april, obhajamo 2. Velikonočno nedeljo, belo nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja.

• Z današnjo belo nedeljo zaključujemo velikonočno osmino, v kateri predvsem v liturgiji »odmeva« vesela Aleluja, vzklik veselja zaradi Kristusovega vstajenja. Poleg liturgičnega spomina pa verjamem, da je tudi v naših srcih še vedno sveža sled našega skupnega praznovanja, kljub razmeram, ki nas omejujejo. To velikonočno sporočilo je namreč že dobrih 2000 let najpomembnejša novica za kristjane. In je tudi nekaj prelomnega v vsej zgodovini krščanstva. Prazen grob in sporočilo angelov, da živi, je povabilo za vsakogar, ki hrepeni po izpolnitvi svojega srca in vsega našega življenja. Je odgovor na vprašanje smiselnosti našega življenja in tudi odgovor na vprašanje: zakaj sem, zakaj smo sploh na svetu? Kakšen je namen našega življenja? Vstali Kristus in Njegova ljubezen do vsakega človeka, ki zmore obujati od smrti, je odgovor na to.
• "Sveti papež Janez Pavel II. (1978 – 2005) je 30. aprila leta 2000, na nedeljo po Veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po Veliki noči odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja. Jezusovo razodetje Fawstini: "Hči moja, govori vsemu svetu o mojem usmiljenju." Poleg razodetja v Božji Besedi se je papež oprl tudi na osebno razodetje, ki ga je prejela Fawstina." (dr. Ciril Sorč)

Jutri bi morali romati v Bruselj in na Nizozemsko. Sicer smo to potem prestavili na konec avgusta, najbrž pa tudi to ne bo mogoče. Upanje pa ostaja za naslednje leto ob približno enakem terminu. V naslednjih tednih, ko bo stvar dokončno znana, boste lahko "dvignili" denar, ki ste ga vplačali za romanje. Prosim, če lahko prej pokličete v župnijsko pisarno, da se z vsakim dogovorimo za termin.

Iskrena hvala za vsa voščila: izrečena ali pa poslana na različne načine. Z diakonom Matejem se vsem skupaj in vsakemu posebej zahvaljujeva. Iskren Bog lonaj tudi za vse darove in jedila za našo kuhinjo. Lep občutek je to, da smo povezani in da se zanimamo drug za drugega. Tako bomo veliko lažje prestali to preizkušnjo. HVALA!

Še naprej lahko po telefonu naročite mašne namene za vaše rajne in tudi za ostale namene. Maša je vsak dan ob 19. uri, ko lahko doma ob istem času molite in prižgete svečo. Sobotne večerne (ob 19h) in nedeljske maše ob 10. uri boste lahko spremljali po spletu. Ob tem bi se rad zahvalil vsem, ki ste in boste še naprej skrbeli za to: hvala Dominiku, ki je dal pobudo in poskrbel za vso tehnično logistiko. Hvala tudi Roku in Domnu Hvala tudi vsem, ki ste lepo okrasili cerkev. Hvala diakonu Mateju za pridige in ostalo sodelovanje pri bogoslužju.

Namesto nedeljske "pušice", darov, ki so namenjeni za sprotne stroške in za večja ali manjša vzdrževalna dela, lahko nakažete na župnijski TRR: SI56 1914 0501 1468 562. Deželna banka Slovenije.

Svete maše in mašni nameni v prihodnjem tednu

M - Moravče, Sv. A. - Sv. Andrej, MKA - Marija Kraljica angelov, Sv. Mi. - Sv. Miklavž, Sv. Mo. - Sv. Mohor in Fortunat, Sv. Š. - Sv. Štefan, Sv. V. - Sv. Valentin, ŽMB - Žalostna Mati Božja

Zadnja stran

Bogoslužni sodelavci – pritrkovalci

Morda bo kdo dejal, da bi pritrkovalce težko šteli k ogoslužnim sodelavcem. A preden komentiramo takšno izjavo, poglejmo, kdo sploh so pritrkovalci in kakšno je njihovo poslanstvo. Pritrkovalci so tisti, ki z udarjanjem različnih ritmičnih vzorcev na obod zvonov v cerkvenem stolpu ali z udarjanjem kembljev ob zvonove ustvarjajo najrazličnejše melodije. Cerkveni zvonovi so klicarji, ki vabijo ljudi v dialog z Bogom. V današnjem času smo pogosto priče raznim pritožbam, češ da so zvonovi preglasni, da motijo meščane, ki živijo v bližini … Seveda je zvon lahko moteč, zlasti za tistega, ki ne želi slišati vabila k presežnemu; zvon vabi, kliče, budi vest, in kdor ne želi odgovoriti na vabilo, bi ga najraje izklopil. Zvonovi so liturgično glasbilo, zato jih tudi slovesno posvetimo ali vsaj blagoslovimo, preden jih predamo v rabo. Tako so tudi pritrkovalci cerkveni glasbeniki in bogoslužni sodelavci, četudi v trenutku svete maše niso v cerkvi, ampak v cerkvenem stolpu. Seveda pa je treba pritrkovalce vzgajati ne le kot glasbenike, ampak tudi kot bogoslužne sodelavce, kar pomeni tako stalno izobraževanje o stroki pritrkovanja kot tudi o pomenu evharistije.

Pritrkovalci morajo dobro poznati tako tehnične zakonitosti igranja na zvonove kot tudi glasbene vzorce, da lahko nastanejo lepe in raznolike melodije, poleg tega pa morajo biti pritrkovalci dobro uigrani, ko več ljudi igra eno ubrano melodijo. Vedeti morajo tudi, kdaj in s kakšnim namenom se pritrkuje: veliko k slavju prispeva pritrkovanje pri procesijah (telovska, vstajenjska, novomašna, prošnja …), lahko pritrkava pa se tudi eno uro ali četrt ure pred mašo. Ponekod tudi začetek maše naznanijo z nekaj udarci na največji zvon (kot povezanost s tistimi, ki so ostali doma), nato pritrkavamo med prepevanjem slave, med povzdigovanjem in med zahvalno pesmijo. V cerkvenem letu naj bo pritrkovanje posebno slovesno skozi celoten velikonočni čas, v božičnem času, nato pa nekoliko manj in krajše pritrkovanje na vse nedelje med letom, na praznike (Marijino vnebovzetje, vsi sveti …) in slovesnosti med letom (birma, nova maša …). Pustimo se nagovoriti zvenu zvona, ko ga zaslišimo, pa naj vabi k molitvi angelovega češčenja, k sveti maši ali pa sporoča, da je nekdo iz našega kraja odšel k Bogu. Velika noč in velikonočni čas bo še posebej zaznamovan s slovesnim zvonjenjem in pritrkavanjem – naj nas nagovarja k temu, da bomo tudi sami znanilci Vstalega.