Duhovnik - dekan
Zvestoba Katoliške Cerkve Kristusu je tako velika, da vztraja pri obliki duhovništva, ki jo je sam izbral za svojo Cerkev.
Biti duhovnik pomeni, da je Cerkev priznala in posvetila oseben klic, ki ga je duhovnik slišal in postavil v službo Cerkvi.
Biti duhovnik je najpomembnejše in za Cerkev najbolj potrebno. Duhovnik je mašnik, spovednik, delivec zakramentov, vzgojitelj Božjega ljudstva in posvečevalec. Vse v imenu Kristusa, ki je vse naštete milosti zaslužil s svojo smrtjo na križu in tečejo iz njegovega odprtega srca. Biti duhovnik pomeni, da si znamenje Božjega na zemlji.
Duhovnikove službe pa so različne. Nekateri so kaplani (predvsem takoj po mašniškem posvečenju), večina nas je župnikov, so pa tudi direktorji (npr. Zavoda sv. Stanislava), tajniki (škofa ali SŠK), vikarji v bolnišnicah in vojski, so diplomati, drugi birokrati, tretji učitelji, profesorji…
Med službami je tudi dekanska služba. Dekanije so redna oblika upravnega organiziranje župnij v večje enote. V ta namen imamo dekanije, ki jo vodi duhovnik z nazivom "dekan". To je služba reda in discipline, služba "eksekutive" od škofa k duhovnikom. Istočasno pa je to služba, ki nalaga dekanu skrb za bratsko slogo med duhovniki, edinost v pastorali, besedah in dejanjih, ter je prva stopnička za solidarnostno pomoč drug drugemu. Dekan vodi dekanijske rekolekcije in opravlja vizitacijo, t.j. reden leten pregled župnijske birokracije in župnikovega dela. Zaradi tega postane na nek način prvi med enakimi in mu drugi duhovniki radi prepustijo govore in prvo mesto na srečanjih širšega krajevnega pomena.
dr. Andrej M. Poznič,
dekan Domžalske dekanije