Duhovnik ima rad vse ljudi, posebno uboge in trpeče

V moči velike noči in Vstalega Gospoda želim vsem veselja in upanja v vaš vsakdan. Ko sem se na velikonočni ponedeljek na Sv. Miklavžu, pri mašnem nagovoru vprašal, kdaj sem se zares srečal z Gospodom, sem povedal, da je bilo to pred skoraj petinpetdesetimi leti, ko sem se odločil za malo semenišče v Vipavi. Ne bom pozabil takratnega župnika Mrvarja in njegove sestre Milke, ki sta s posebno ljubeznijo spremljala moravške fante, ki smo se odločali za duhovni poklic. Kar deset nas je odgovorilo na Gospodov klic, od deklet pa sta dve postali redovnici. Med dobrimi ženami in možmi vas je mnogo, ki ste ustvarili družine in skrbite za vero v njih. Moja končana matura v Vipavi, služenje vojaškega roka, kaplanska mesta v Sodražici, Šentjerneju in Zagorju ob Savi, zraven pa še zgodnja smrt našega ata in drugih mojih bližnjih, pa tudi moje zdravljenje; vse to me je še bolj odprlo za služenje ubogim in bolnim. V to "sem padel", v dobrem pomenu besede, na poseben način ob ustanovitvi Bolniške župnije, potem pa je sledilo več desetletij spremljanja bolnih in trpečih, ki me vseskozi zelo "bogatijo". Zazrt v Gospoda, povezan z mojo "žlahto" in tolikimi, ki opravljajo podobno delo, želim postajati usmiljen in čuteč "Samarijan". K temu me spodbuja tudi vsakoletno romanje z invalidi, bolniki in drugimi v Lurd ter od lurškega nadškofa Nikolaja zaupano poslanstvo "lurškega kaplana", ki me vabi, da imam še bolj rad bolnike in Marijo. Iz hvaležnosti vsem vam in tudi rajnim iz vaših družin, bom za vse vas v maju daroval sveto mašo. Tudi zato, da bi imeli radi bolnike in jim omogočili obisk duhovnika ali koga drugega, da jim pogosto prinese sveto obhajilo. Vsi želimo biti oznanjevalci trpečega, križanega, vstalega in poveličanega Gospoda vsem ljudem. Z vami se veselim nove maše in si želim, da bi tak oznanjevalec bil tudi naš Vito.

msgr. Miro Šlibar,
lurški kaplan