Izmed ljudi - za ljudi

Posvečenost pomeni izvzetost od svetnega, zemeljskega, ter namenjenost samo za čast in slavljenje Boga. Lahko bi rekli, da če nekaj posvetimo, smo to ubogo zemeljsko stvar dali v roke Božjemu, smo izročili Bogu v "upravljanje". Tako škofje posvečujejo cerkve, oltarje, sveta olja (krizma) in diakone ter duhovnike. Posvečenje je povsem drugo kot blagoslov. Blagoslavljamo lahko vsi, samo nekaj blagoslovov je pridržanih duhovnikom. Medtem, ko posvečenje lahko podeli samo škof. Iz tega izhaja, da je duhovniško posvečenje dejanje, ko nekoga, ki se je pripravljal na duhovniško poslanstvo resnično izvzamemo IZMED LJUDI, da je postavljen kot duhovnik ZA LJUDI. Tako kot je krst neizbrisno znamenje zakramenta je tudi mašniško posvečenje neizbrisni zakrament. Vsak novomašnik po posvečenju dejansko živi besede psalma 110 "Ti si duhovnik vekomaj". Pomembno pa se je zavedati, da smo duhovniki ljudje, kot drugi ljudje. Ravno tako smo ranjeni z grehi in skušnjavami. Osebno, iz izkušnje lahko rečem, da od dneva posvečenja, hudobni duh še bolj intenzivno napada človeka in išče vse možne "luknje" v življenju duhovnikov. Gre za resnični notranji boj, ki ga mogoče ljudje, verniki, ne čutijo. Milost mi je bila dana od Boga, da lahko primerjam življenje pred mašniškim posvečenjem in zdaj, ko sem duhovnik. Na duhovnem področju je boj neizprosen in težak.

Mogoče bi izpostavil eno preizkušnjo. Pred velikimi prazniki je veliko spovedovanja, priprav, usklajevanja, iz vseh strani verniki hočejo to in ono. Ko je praznik so svete maše slovesne, birme, obhajila. Ko je slovesnosti konec duhovnik v večini primerov ostane sam. Ta osamljenost je največja preizkušnja in tukaj se dogaja duhovni boj med zemeljskim in božjim. Zato je posvečenje MOČ za to, da je duhovnik res duhovnik in je poslan ZA LJUDI.

Blagoslova vsem želim. ALELUJA

Marko Mrlak